Tombola ali življenje! ne pristaja na prežvečene romaneskne rešitve, temveč ponuja svež zaplet z izborom raznolikih značajev in problematik – četudi se na koncu zateče v nekoliko konvencionalen razplet. Je eden tistih romanov, ki že z naslovom sporočajo, da gredo zadeve krvavo zares. Krvavo vsaj tako kot barva, ki potemni lase gospe Fride, upokojene profesorice zemljepisa, redne stranke lokalnega frizerskega salona (pardon, saloona) in zaprisežene ljubiteljice odtenkov platinaste »z bledo rdečim odtenkom mrzlega sončnega zahoda, ne, vzhoda«. Prigoda, ki Mijo predvidljivo postavi pred vrata potencialne kariere in jo vnovično sooči z neperspektivnostjo njenega trenutnega položaja. Življenje je boj, Mija pa ima odprtih več front. Poleg ljubezenske (brez te v najstniških romanih pač ne gre) in domače, na kateri je razcepljena med skrbno, a pokroviteljsko mamo in skrajno neodgovornim, zabavljaškim očetom, sta tu še tista skrivnostnejša, zaradi katere je letela s pedagoške in obljublja (neuresničeni) preobrat, in ona druga, povezana z vzponom in padcem očetove figure.
Mijina zgodba se razvija skozi deset poglavij, ki jim je na začetek postavljen nekakšen »prosti spis«, s čimer Tratnik vnaša prvoosebno perspektivo osrednjih likov na dogajanje in ponuja pomemben vpogled v njihovo zasebnost. Bolj kot z razvozlavanjem središčnega konflikta, ki je pravzaprav iskanje protagonistkinega prostora pod soncem, se roman izkaže s pestrim prikazovanjem zgodb iz ozadja. Te pripovedujejo o disfunkcionalnih, nasilnih družinah, samomoru, alkoholizmu, odnosu do manjšin in o otrocih, ki morajo zato, da bi preživeli, prehitro odrasti – a le navzven. Kakor da mimogrede izrečeno povzemanje skrajnih dejanj razkriva notranjo krhkost likov. Prek skope, faktografske, mestoma pa tudi ironične ubeseditve avtorica uspešno problematizira »samoumevnost« nasilja v očeh vaške skupnosti, kar naredi prizore le še bolj boleče.
Če je roman v začetku nekoliko razpotegnjen, razplet skoraj preveč pospeši. To potegne za seboj tudi nekaj pomanjkljivo vzpostavljenih likov, ki na koncu nepričakovano prevzamejo drugačno vlogo od prvotne. Končno pa je tu še Mijina sladkobna, izstopajoče klišejska najstniška zaljubljenost, vsaj za roman, ki želi prebiti stereotipe. Tombola ali življenje kljub temu ponuja dobro zgodbo, te pa so se vedno učinkovito otepale takšnih in drugačnih (starostnih) omejitev.