A da ne bi zato mislili, da je to film samo za tiste nad petdeset, čeprav je njegova intenca res »spomeniška«: to je namreč drugi dokumentarec iz serije »Glasba je časovna umetnost«, ki jo je zasnoval Igor Bašin (tudi koscenarist filma) in je namenjena »ključnim ploščam, ki so pisale slovensko glasbeno zgodovino« (prvi je bil film o plošči Pankrtov Dolgcajt). To je torej film o prvi plošči Buldožerjev Pljuni istini u oči (skupino so tedaj sestavljali Marko Brecelj, Boris Bele, Andrej Veble, Uroš Lovšin, Borut Činč in Štefan Jež, ki so na ovitku plošče – delo slikarja Slavka Furlana – narisani kot smešno grozljive spake), izšla je leta 1975 in je takoj delovala tako, da je nekaterim, kot smo jo slišali, spremenila življenje. V okviru tedanje jugoslovanske pop in rock glasbe je bila tako glasbeno kot besedilno nekaj tako »nezaslišanega«, da je imela celo razsvetljenske učinke.
Seveda je bila za bolj režimska ušesa tudi drugače »nezaslišana«, tako da je beograjska založba PGP, pri kateri je izšla, ni mogla še enkrat ponatisniti, potem ko je bila prva naklada v okoli 370.000 izvodih razprodana. »Delali bomo svoje komade v srbohrvaščini. In igrali bomo po celi Jugoslaviji. To je bila osnovna ideja,« pove Borut Činč. Že, ampak če bi to bila tudi njihova edina ideja, potem jim tudi srbohrvaščina ne bi pomagala, da bi jih poslušali po celi Jugoslaviji.
Poleg Činča v filmu »prinašajo« svoje spomine – pri čemer pod učinkom njihove »vožnje« s kamero proti nam skoraj pozabimo, da gre za spomine – še drugi buldožerji, Boris Bele, Andrej Veble, Štefan Jež in Marko Brecelj (ta bolj v svojem aktualno aktivističnem stilu), a ker so oni svoje že naredili, je toliko bolj zanimivo (in včasih prav osupljivo) poslušati hrvaške in srbske glasbene kritike in novinarje o fenomenu in učinku plošče Pljuni istini u oči, o čemer govori še vrsta mlajših glasbenikov. V ozadju vseskozi slišimo pesmi s te plošče, vidimo pa samo en njihov nastop, natančneje nastop dua Brecelj-Bele na opatijskem festivalu. Ni arhivskih posnetkov njihovih koncertov, je režiserka Varja Močnik pojasnila po projekciji. A če je to pomenilo pomanjkanje vizualnega gradiva, tega primanjkljaja po zaslugi domislice s parodijo TV-dnevnika (toda izključno o Buldožerju), ki ga je suvereno vodila Jelena Aščić, ni bilo opaziti.