Ribe lovim od enajstega ali dvanajstega leta. Samo o tem sem razmišljal, ko sem hodil v šolo. K sreči sem imel zelo dobre starše, ki so mi omogočili dobro izobrazbo. Zaposlil sem se v svetu televizije in marketinga. Kariero sem gradil na področju športa in novinarstva. Nato pa sem jo lahko povezal s svojo ljubeznijo in strastjo – z ribolovom. Začel sem pripravljati oddaje o ribolovu za Quater, ki je proizvajalec za ribiško opremo. Lepo je delati nekaj, kar imaš rad. Spomnim se, da sem razmišljal o tem, ko sem odraščal. To je vse, kar sem bil in o čemer sem razmišljal. Med poukom sem razmišljal o koncu tedna in ribolovu na bližnjih jezerih. Če bi mi takrat nekdo rekel, da bom potoval po svetu, lovil ribe in snemal oddaje, bi rekel, da je nor. Ta ljubezen je precej močna. Najbrž ne več tako močna, kot je bila takrat, zdaj je to druga vrsta ljubezni.
Zakaj krapi?Rad lovim različne vrste rib. Ko začneš loviti ribe, zlasti v Evropi, loviš manjše ribe. Ko loviš manjše ribe, pa pogosto uloviš krapa. Zlomijo vam palico in ulov ni uspešen. Prevzame vas in zaželite si, da bi ulovili veliko ribo. Natanko po tem krap slovi, saj je najverjetneje najmočnejša riba. V jezerih so precej veliki, ljudje pa imamo radi vse, kar je veliko in močno, kajne? Vsi hočejo uloviti največjo ribo.
Poleg tega so tudi lepe ribe, niso sluzaste. Krapi so se zapisali v zgodovino. Postarajo se, precej skrivnostni so in bivajo na skrivnostnih območjih, imajo značaj. V nekaterih jezerih po svetu jih ulovijo večkrat kot dvakrat ali trikrat, zaradi načina ribolova, pri katerem ribo ulovijo in izpustijo. Ribe dobijo imena. In res razvijejo značaj. V Angliji je živel krap, ki je postal rekorder. Poginil je zaradi starosti in priredili so pogreb, ki so ga predvajali na nacionalni televiziji.
To pa je prava slava. Riba je bila res zvezdnica.Noro, kajne?
Če bi poskušali opisati krapa kot človeka, katerih pet lastnosti bi poudarili? Kaj bi rekli o njem? Je pri njih kaj posebnega?Ja. Morda bi lahko omenili to, da so precej skrivnostni in previdni, ko so sami. Ko so v skupini, pa so živahni in pohlepni.
V katerih državah ste doslej lovili krape? In zakaj si še vedno želite osvajati vode?Čeprav ste šele prejeli prvo sezono oddaje Orjaški krap, smo pravkar nehali snemati drugo sezono in začeli snemati tretjo. Do zdaj smo bili na Madžarskem, nato smo šli v Avstrijo, potem pa še v Italijo in na Japonsko. V prvi sezoni. V drugi sezoni smo bili v Monaku, na Hrvaškem, v Ameriki, Teksasu in potem v Južni Afriki. Do zdaj smo bili torej v osmih državah.
Nam lahko zaupate najzanimivejšo ribiško zgodbo, kaj vznemirljivega?Lahko vam povem zgodbo o nekem krapu. Zgodba ni o ribolovu. Morda vam bo približala značaj krapa. Nekdanji sodelavec je šel na tržnico, kjer prodajajo mrtve ribe. Stopil je do pulta in na ledu so ležali krapi. Videl je, da sta se dva krapa nežno premaknila. Krapi so mrzlokrvni. Ribe so pripeljali od koder koli, morda s farme ali iz jezera, kjer so jih ulovili. Nato so jih postavili na led, da bi jih prodali kot mrtve ribe. Ribi sta se malce premikali. Dal ju je v nakupovalno vrečko. Ja, v nakupovalno vrečko. Nesel ju je domov in vrgel v ribnik. To se je zgodilo pred 15 leti, ribi pa sta živi še danes.
Kdo bi si mislil.Zelo trdožive ribe so. Mrzlokrvne živali so. Ležale so na ledu in ravno prinesli so jih. Tako rekoč so jih ohranili, ohranili so telo, v katerem je bilo še življenje. Noro, kajne?
Pišete, da vedno lovite ribe z nasmehom na ustih. Zakaj vam ribolov nariše nasmeh na obraz?Odgovor je zelo preprost. Nisem vedno nasmejan. Kadar se ribolov ne odvije po načrtih, nismo ravno nasmejani. Kadar pa se… Tako je kot pri vsem drugem. Ko se zabavaš, medtem ko kaj počneš, si nasmejan. Če se imamo dobro, smo nasmejani, kajne? Ne moreš snemati oddaje in se ne smejati. Nasmeh spravi ljudi v dobro voljo. Gre za dobro vzdušje, ki prebudi dobre občutke v ljudeh. To rad počnem.
Veliko ljudi pravi, da je ribolov sproščajoč, obenem pa lahko spravi človeka tudi ob živce. Nam lahko poveste več o temni plati ribolova?Menim, da je ribolov sproščajoč, saj se povsem sprostimo in umirimo. Ko lovite ribe, ste sproščeni. Ribolov najverjetneje sprošča ljudi, ker se ne obremenjujejo z vsakodnevnimi stvarmi. Trudijo se, da bi ulovili ribe. Osredotočijo se na ta cilj in to je vse. Spomnim se otroštva. Ko sem bil še mulec, sem imel težave doma, prepiral sem se s starši ali nekaj podobnega. Na ribolovu sem vse pozabil. Mislim, da natanko to ljudi sprošča. Ko si na ribolovu, razmišljaš le o eni stvari. Kaj počnejo ribe in kako jih bom ulovil.
Zaposli naše možgane. Ko smo uspešni, pa sploh… V naših možganih se sprostijo dobri hormoni. Ko smo neuspešni, pa hočemo iti domov in nekaj brcniti. Kot pri vsakem športu, kajne? Nekateri ljudje včasih pravijo, da je ribolov dolgočasen. Nedvomno ni dolgočasen. Če ribolov razumeš in se ga lotiš, tudi ko le čakaš ulov, razmišljaš o tem, kako boš kaj ulovil. Ko ti končno uspe, ko uloviš ribo in se igraš… Prevzame te in igraš se z ribo na trnku, kar pa je na neki način vrhunec več ur razmišljanja. Nekakšen sklep, nagrada. Toda tudi dve uri pred ulovom nista slabi, vse je odlično. Hitro mine.
Ste razmišljali o tem, da bi lovili v Sloveniji?Vi imate jezero Bled, kajne? Torej… Razmišljamo tudi o Sloveniji. Nedvomno bi obiskali Slovenijo. Odvisno je le od tega, pri katerih jezerih dobimo informacije o tistem, kar menimo, da bi bilo dobro. Prav tako je pomembno, da obiščemo države, kjer lahko posnamemo tudi druge prizore, izzive in kulturo. V nekaterih državah se sprašujemo, kaj bi še lahko posneli tam. Ali so v državi kakšne slavne jedi? Država ponuja še kaj poleg ribolova, zaradi česar bi bila oddaja res odlična? Ko smo šli na Japonsko, smo imeli veliko možnosti. Spoznali smo mojstra zena in meditirali. Jedli smo nore jedi. Ko smo obiskali Severno in Južno Ameriko, smo vozili na Nascarju, streljali, lovili smo ostriže. Vse te stvari so zelo pomembne v vsaki državi. Obiskati moramo državo, kjer lahko počnemo tudi druge stvari, sodelujemo pri zanimivih dejavnostih, saj te zagotovijo dobro oddajo.
