Predsednik društva Davkoplačevalci se ne damo Vili Kovačič, ki bo prihodnji četrtek v državni zbor prinesel zbrane podpise za razpis referenduma o najpomembnejšem zakonu te vlade, o zakonu o drugem tiru, je včeraj vlado Mira Cerarja opredelil za »koruptno, goljufivo in izrazito antidemokratično«, premierja Cerarja pa večkrat označil za lažnivca. Pred časom je na družbenem omrežju twitter zapisal »Cerar teče zadnji krog. Za 2. tir se bo boril do zadnjega diha. Danes je napovedal zadnji izdihljaj«, pa tudi »kardinal Miroslav je besen, ne trpi ugovora! To je značilno za malega človeka, ki postane diktator«. Metoda Dragonjo, svetovalca direktorja podjetja 2TDK, je Kovačič označil za »luzerja«, o ljubljanskem županu Zoranu Jankoviću pa je zapisal: »Zoki, strezni se, špago si zatakni za vrat!«
Podobnih javnih izjav iz ust Vilija Kovačiča je vsak dan več. Kljub temu da so skrajno žaljive, primitivne in nedostojne, pa jih ne moremo opredeliti za sovražni govor, pravijo strokovnjaki.
Politični govor zaščiten, čeprav hodi po meji spodobnega
Zgolj v primeru Jankovića lahko potencialno govorimo o žaljivem govoru, usmerjenem proti posamezniku. »Oseba, ki se čuti razžaljeno ali meni, da govor škodi njeni časti in dobremu imenu, lahko zoper osebo, ki jo razžali, poda civilno tožbo,« je ocenil Andrej Motl, vodja Centra za družboslovno informatiko pri Fakulteti za družbene vede (FDV) ter vodja točke za prijavo sovražnega govora na internetu Spletno oko.
Pravna praksa je sicer bogata in nepredvidljiva. »Novinarje ali blogarje zelo redko obsodijo za podobne zadeve, včasih pa vendarle,« pa je spomnil Vasja Vehovar, profesor na FDV. Na Nizozemskem je bil zaradi sovražnega govora in spodbujanja sovraštva lani denimo obsojen skrajni desničar, poraženec marčevskih volitev Geert Wilders.
Janković se medtem za civilno tožbo ne bo odločil. Iz Mestne občine Ljubljana so sporočili, da je vsak komentar k takšni objavi popolnoma odveč, navsezadnje so to izjave, ki največ povedo prav o avtorju samem.
Če je izjava o Jankoviću potencialno žaljiva, so druge po oceni Vehovarja in Motla zgolj nedostojne. Strinja se direktorica Mirovnega inštituta Neža Kogovšek Šalamon. »Če bi kritika prešla vse meje, bi morda kvečjemu lahko šlo za razžalitev, žaljivo obdolžitev (odvisno od vsebine) ali za kaznivo dejanje grožnje, če bi bile v objavah vsebovane grožnje. Ne trdim, da gre v teh primerih za to, to je odvisno od odločitve sodišča v vsakokratnem primeru, če se tarča sploh odloči za pregon,« razmišlja.
»Večinoma gre za govor, uperjen proti politikom, ki proti sovražnemu govoru niso posebej zaščiteni, saj imajo sorazmerno veliko družbeno moč in možnosti, da se sami ščitijo pred žalitvami in spornim govorom,« je rekel Motl. »Političen govor je denimo v evropski sodni praksi in nasploh deležen precej visoke zaščite, tudi kadar hodi po meji spodobnega. Vseeno pa so tudi tu meje, ki jih po mojem mnenju ne bi smeli prestopati,« je dodal.
Družba postaja tolerantna do anomalij
Sicer pa imajo državljani na družbenih omrežjih možnost, da blokirajo uporabnike, katerih objave jih zmotijo. »Lahko pa jih tudi prijavijo upraviteljem družbenih omrežij, ki potem presodijo, ali so objave v nasprotju z njihovimi internimi pravili, in ukrepajo v skladu s tem. Ta interna pravila imajo družbena omrežja praviloma javno objavljena,« pravi Motl. Kakor koli neprimerni, so zgoraj izpostavljeni primeri vendarle še toliko »dostojni«, da jih tudi v primeru prijave ne bi odstranili niti pri Facebooku ali Twitterju, meni Vehovar. Naj ob tem spomnimo, leta 2015 je Facebook zaradi širjenja sovražnih vsebin glede beguncev denimo blokiral prvaka SNS Zmaga Jelinčiča.
Spletno oko sicer vsako leto prejme manj prijav žaljivega ali sovražnega govora, a ne, ker bi število neprimernih vsebin upadalo, pač pa, ker ljudje predpostavljajo, da prijavljena vsebina ne bo prepoznana kot sovražni govor.
Zakonska interpretacija sovražnega govora je namreč zelo ozka, hkrati pa je tudi družba sprejela sovražni govor kot normalen del življenja in ne kot anomalijo.
