Verjetno smo sodobni urbani ljudje že preveč odtujeni od narave, da bi se zavedali, kakšen pomen ima kresna noč v vsej zgodovini človeštva. Ni naključje, da je poletni sončev obrat eden največjih praznikov skorajda vseh kultur na svetu, in to že od prazgodovine dalje. Gre za najbolj čisto slavljenje sonca in narave. A ker poletni solsticij ni vedno na isti dan – običajno je med 20. in 23. junijem, letos je denimo prav danes – so v krščanskem koledarju tik za kresom 24. junija dodali god svetega Janeza Krstnika. Prav na ta dan so se v naših krajih obdržale mnoge šege in tradicije, sicer povezane s poganskim slavljenjem poletnega solsticija.
Poleg tradicij z ognjem oziroma kurjenjem kresov je veliko kresnih verovanj povezanih tudi z rastlinami. Te naj bi v času kresa imele še posebno čudežno moč. Večina ve za verovanje, da če vam na kresno noč v čevelj pade seme praproti, boste slišali govoriti živali. Praprot je že ena od teh rastlin, ki ima ob solsticiju magično moč. Na predvečer kresnega dne so v mnogih krajih po osrednji Sloveniji hiše krasili s praprotjo. Po prepričanju se je ponoči na njej spočil Janez Krstnik, kar je bilo videti po tem, da je bila praprot zjutraj uvela. To praprot so nato hranili vse leto, saj je hišo varovala pred ognjem. Na Krasu so dekleta in žene spletale venčke svetega Ivana ter jih obešale na vrata. Rastline v venčku, ki so bile nabrane na kresni večer, so prebivalce hiš varovale pred nesrečami. V venčke so spletali travniško cvetje, praprot, lovor, sivko, brin, rman, ruj, obvezno pa je bila med rastlinami ostra homulica (latinsko Sedum acre), ki je na Krasu znana kot roža svetega Ivana.
Roža, ki prinaša svetlobo
Etnolog France Kotnik je v zapisu iz leta 1942 opisoval tudi šege blagoslavljanja rož in zelišč na kresni večer. Tudi te so v cerkve v košarah prinesla dekleta. Ljudje so bili namreč prepričani, da so zeli, nabrane v tem času, po učinku močnejše, kar so še okrepili z blagoslovom, nato pa so jih posušili za zimo. V tem času so nabirali in blagoslavljali žajbelj, kamilice, pelin, meliso, jetičnik, encijan, arniko, lapuh, predvsem pa šentjanževko (latinsko Hypericum perforatum), ki je že po imenu vezana na kres oziroma god svetega Krstnika oziroma janževo, kot se je včasih imenovalo. Šentjanževka je nasploh magična kresna roža. V nemških deželah jo imenujejo kristusova čudežna roža pa tudi ivanova kri. Imela naj bi posebno moč, da odganja hudiča, zle sile, pa tudi strele. Hudiča naj bi preganjala, ker jo zlodej še posebno sovraži in je liste te rastline prebodel z iglami. Rastlina ima namreč to lastnost, da če jo zmanemo, iz nje priteče rdeč sok, podoben krvi. Zato je imela v stari Grčiji ime androsaimon ali moška kri. »Ker je v teku stoletij ljudska fantazija ovila to koristno rastlino z legendarnim čarom, so ji pripisovali še večjo zdravilno moč, kot jo ima. Zato je razumljivo, zakaj je morala biti tudi med kresnicami, ki jih je blagoslavljala Cerkev na kres,« je o šentjanževki zapisal etnolog France Kotnik.
Seveda je uporaba šentjanževke stara že več kot dva tisoč let. Rimljani so jo uporabljali v koktajlu zeli proti zastrupitvam, Grki pa za zdravljene somatskih bolečin. V starogermanskih verovanjih je bila to roža, ki je prinašala svetlobo, v srednjem veku so že poznali njen antidepresivni učinek in jo uporabljali kot psihoterapevtsko sredstvo, ki odganja nesrečo. Med križarskimi vojnami so z njo celili rane. Po tej uporabi je najbolj znana tudi dandanes, ko se najpogosteje uporablja namočena v olje za zdravljenje opeklin in površinskih ran.
