Ponovno mi je postalo jasno, da se aktualna slovenska politika, visoko šolstvo in uradna stroka niso ničesar naučili iz šoštanjske katastrofe, saj se tudi v tem primeru v zakulisju očitno že pripravljajo in potekajo podobni načini zlorabe projekta.
Vendar pa me tolaži komaj opazen sij luči na koncu predora, saj se ob obetajoči uradno predlagani izvedbi megalomanskega ter razsipnega tehničnega spomenika zelo počasi prebujajo in zelo previdno začenjajo vsaj uporno mrmrati naši posamezni upokojeni strokovnjaki. Predstavniki naših državnih uradov, slovenskega visokega šolstva ter stroke (zvez, zbornic, društev itd.) pa se očitno še vedno čutijo »prisiljeni« še globlje zakopati glave v pesek. Žal skromni preostanki samozavesti in civilnega poguma slovenske inteligence (predvsem po osamosvojitvi Slovenije) izginevajo vse hitreje.
Znani nemški fizik in nobelovec prof. Max Planck je svojčas izjavil: »Odlična strokovna ideja se ne uveljavi zaradi njene neoporečne prednosti, temveč šele po izumrtju njenih nasprotnikov.«
Strokovni predlog prof. Duhovnika si kot možna izvedbena alternativa resno zasluži objektivno javno strokovno razpravo in tehnično, ekološko ter ekonomsko enakovredno primerjavo z uradnim projektom. V ta predlog je prof. Duhovnik s sodelavci vložil ogromno strokovnega znanja, časa in dela. Namesto ustreznega priznanja pa so ti verjetno od »političnih strokovnjakov« po naši stari navadi poželi že marsikatero bolečo izjavo.
Primerjava obeh variant v zgolj strokovnem krogu (predvsem brez vmešavanja političnih strank) naj se opravi na podlagi zgolj nepristransko ter enakovredno izdelanih in prikazanih strokovnih argumentov ali protiargumentov, vseh pri obeh projektih udeleženih strokovnjakov.
Te strokovne razprave mora javno, pregledno ter dokumentirano voditi odgovorni, popolnoma neodvisni mediator z ogromnim strokovnim praktičnim znanjem, izkušnjami in ustreznim objektivnim kritičnim strokovnim posluhom za vse udeležence, ki bo po potrebi izbral ter vklopil tudi svetovanje izbranih domačih ali tujih neodvisnih strokovnjakov na obsežnih, zelo zahtevnih strokovnih področjih, ki jih sam ne obvladuje dovolj.
Rezultati teh razprav naj bodo ustrezno zbrani, evidentirani, preverjeni, prikazani in dokumentirani v tehničnem, ekološkem ter ekonomskem strokovnem poročilu, ki mora vsebovati ocene ter medsebojne primerjave nominalnih stroškov za celotna obdobja delovanja in posledic celotne naprave kakor tudi vseh medsebojnih prednosti in pomanjkljivosti, ki jih ni mogoče nominalno oceniti.
Glede na možne milijardne prihranke skupnih stroškov (investicije plus obratovanje) pričakujem, da bo odgovorna slovenska politika končno uvidela, da je dolžna in, upam, tudi zmožna (brez običajnih plehkih izgovorov) izvesti to neodvisno strokovno raziskavo.
To tehnično, ekološko ter ekonomsko poročilo naj bo torej temelj končne odgovorne politične odločitve. Čas bo, da se slovenski politiki končno začnejo zavedati ter vsaj malo razmišljati tudi o krhkosti veje, na kateri sedijo.
Vožnja avtomobila zahteva šolanje in znanje, kar se dokazuje z vozniškim izpitom. Za vodenje države pa to očitno ni potrebno.
Strah pred strokovno kritiko je nepotreben. Strokovna kritika pomeni namreč v vsakem primeru napredek, saj upravičena kritika pravočasno ter na najcenejši način prepreči nepotrebne napake, neupravičena kritika pa povzročitelju hitro in ceneno odpira nove, njemu očitno neznane poti znanja.
Voltaire je svojčas dejal: »Odgovorni smo za vse storjeno, vendar tudi za vse kar nismo storili.«
Franc Maleiner, univ. dipl. inž. kom., Ljubljana