kot aktivna državljanka Republike Slovenije se obračam na vas, da mi odgovorite na vprašanje, ali je ravnanje ministrstva za notranje zadeve (MNZ) z afganistanskimi begunci v skladu s slovensko ustavo in zakoni.

Pred mesecem so v medijih skopo poročali o afganistanski družini z mladoletnim otrokom, ki ji je MNZ zavrnilo azil in jo namerava vrniti v Afganistan, ker je to, po njihovem mnenju, varna država.

Moram reči, da sem bila nad to odločitvijo zgrožena, ne samo zato, ker so jo, kot vse do zdaj, sprejeli po zelo dolgem času, kar je bilo med drugim razvidno tudi iz tega, da njihov otrok že zelo lepo govori slovensko, še več, našo državo je uspešno zastopal na mednarodnem športnem tekmovanju.

Ta odločitev se mi zdi pravno sporna, ker kot državljanka Slovenije verjamem, da živim v državi, ki varuje otroke in je, če sem prav seznanjena, k temu zavezana tudi s podpisom evropske konvencije o njihovih pravicah.

Družino skupaj z otrokom pošiljajo nazaj v nevarni Afganistan in njihovi argumenti za sprejeto odločitev so, kot smo lahko prebrali v članku Uroša Škerla Krambergerja v Dnevniku z naslovom MNZ afganistanskim beguncem: Vrnite se v Kabul, tam verjetno ne boste umrli!, ki je sledil enemu najhujših bombnih napadov v tem mestu, milo rečeno neodgovorni in nečloveški.

Afganistancem so, po mojem prepričanju, pri nas grobo kršene osnovne človekove pravice, saj jim v naši državi, o čemer so prav tako poročali v Dnevniku, ne zagotavljamo niti prevajalcev, ki bi jim omogočili, da pojasnijo svoje razloge, zakaj so morali zapustiti domove in se tja ne morejo vrniti. Namesto tega jih na MNZ obravnavajo kot brezpravne številke in zgolj na osnovi nekih težko preverljivih statističnih podatkov presojajo o možnostih njihovega preživetja v Afganistanu in sprejemajo za begunce življenjsko usodne odločitve, ko jih brezobzirno, prisilno vračajo v državo, iz katere so bili primorani pobegniti, kar je naravnost odurno. Je tako ravnanje ustavno in v skladu s človekovimi pravicami?

Prav tako nehumano in pravno sporno pa se mi zdi tudi ravnanje z mladoletnimi begunci, ki se je razkrilo ob izginotju iraških deklic in njune bolne matere. Zame je bil komentar uradne predstavnice za stike z javnostjo na TVS več kot srhljiv. Povedala je, da pobega mladoletnih otrok »ne morejo« preprečiti, ker je njihova pravica, da se prosto gibajo in da verjetno bežijo k svojim drugje v Evropi. Brez kančka odgovornosti in skrbi puščajo, da ti otroci izginevajo brez sledu, verjetno z izgovorom, da nismo edini. Iz omenjenih člankov je bilo možno še razbrati, da ti mladi begunci nenadzorovano odhajajo tudi zato, ker jih nerazumno dolgo pustijo čakati na azil, in ne bi me presenetilo, da s tem zavlačevanjem prikrito spodbujajo njihov beg ali pa čakajo, da bodo fantje postali polnoletni in da do azila ne bodo več enako upravičeni.

Sploh pa pobeglih otrok nihče ne išče in ne varuje, ne glede na dobro znane nevarnosti, ki jim grozijo na poti. Da so našli iraški deklici, je bila zaslužna samo njihova rejnica, ki je prijavila izginotje in zahtevala, da ju začno iskati. V normalnih državah in v normalni druži bi se tem otrokom pomagalo poiskati svojce, jim omogočilo stik z njimi, nato pa poskrbelo za njihovo varno potovanje k sorodnikom.

Za en sam tak primer pri nas vem, pa zanj ni bila zaslužna država Slovenija, ampak Palestinka s slovenskim državljanstvom, ki je, ko je naletela na dečka, ki se je v množici beguncev, ki so šli skozi Slovenijo, izgubil, sama poskrbela za vse opisano.

Sprašujem vas, gospod minister za pravosodje, ali je tako ravnanje z mladoletnimi begunci pravno dopustno? Ali smemo odločati o preživetju ljudi, ki nas prosijo za azil, ne da bi prisluhnili njihovi stiski in jim omogočili, da nam povedo, zakaj so bili primorani zbežati in kakšna nevarnost jim grozi, če se vrnejo? Pojasnite mi, prosim, vse to, da bom vedela, v kakšni državi živim.

Lada Zorn, Ljubljana