Najin sin je sklenil svojo pot in našel mir, sta ameriško javnost v ponedeljek obvestila Fred in Cindy Warmbier. Zapisala sta še, da četudi ni več spregovoril, verjameta, za je začutil, da je znova doma in da je bilo to opaziti tudi na njegovem obrazu. Otto Warmbier je poldrugo leto preživel v severnokorejskem prevzgojnem taborišču, kakor tam imenujejo zloglasne zapore, kaj se je tam z njim dogajalo, pa bo ostalo neznanka. Ameriški zdravniki so zavrnili navedbe, da je bil pretepen in drugače fizično trpinčen, ni pa jim (še) uspelo ugotoviti, kako se je znašel v stanju budne kome ob vrnitvi v ZDA. Severnokorejski zdravniki so jo v spremljajočih dokumentih o njegovem zdravstvenem stanju pripisali kombinaciji uspavalnih tablet in bulimije, a njihovi ameriški kolegi niso potrdili niti slednje. Za zdaj so ugotovili le blokado precejšnjega dela možganov zaradi iz neznanega vzroka prekinjene prekrvavitve, kar je povzročilo njegovo popolno neodzivnost na dogajanje okoli njega, čeprav je bil ob prihodu v ZDA pri zavesti.
Otta so severnokorejske oblasti aretirale na letališču v Pjongjangu pri odhodu iz države v začetku lanskega januarja. Tja je dopotoval prek kitajske agencije Young Pioneer Tours iz Xiana, ki svojo ponudbo reklamira kot »nizkocenovna v kraje, za katere bi vaša najraje videla, da se jih izogibate«. Petdnevno novoletno potovanje, ki ga je spodbudila njegova mladostna radovednost, se je spremenilo v moro zaradi revolucionarnega plakata v delu hotela za hotelske uslužbence, ki naj bi ga odtujil. Plakat je zaposlene pozival, naj se »oborožijo s Kim Jong Ilovim patriotizmom«, malo verjetno pa je, da je Otto vedel, kaj na njem piše, prej ga je pritegnil kot svojevrsten spominek iz skoraj hermetično zaprte države na slabem glasu v tako rekoč vsej mednarodni skupnosti.
Strogo zaščitene revolucionarne parole
V Severni Koreji velja poškodovanje državnih propagandnih plakatov za hudo kaznivo dejanje. Ali so popotnike na to opozorili, ni znano, je pa aretacijo pozneje opisal Britanec Danny Graton, ki se je z Ottom spoprijateljil že v Pekingu, preden sta se odločila za obisk Pjongjanga, ker sta si delila hotelsko sobo. Dva uniformirana stražarja sta brez besed pristopila k mlademu Američanu in ga odpeljala. »Nekoliko nervozno sem mu še dejal: 'Zdaj se vidimo zadnjič,'« je pred dnevi Dannyja citiral Washington Post, ko se je ob Ottovi vrnitvi v podobi živega mrtveca izkazala vsa krutost tedanje slabe šale. Britanec je še povedal, da se Otto aretaciji ni upiral, niti ni bil videti preplašen, in se je ob njegovi pripombi tudi rahlo nasmehnil.
Pjongjang je aretacijo izkoristil za protiameriško propagando, na državni televiziji večkrat predvajal posnetek kraje propagandnega plakata, na katerem pa ni bilo videti storilca. Samo dejanje je na sojenju februarja lani Otto priznal ob močnih dvomih, da prostovoljno, in se zanj opravičil. Neprepričljiv hitri proces, ki mu je sledila obsodba na 15 let prisilnega dela, je začinila nenavadna zgodba. Otto naj bi se za krajo plakata odločil po nagovarjanju matere prijatelja iz domačega kraja Wyoming pri Cincinnatiju, ki naj bi želela ta severnokorejski spominek razobesiti v tamkajšnji cerkvi. Zanj mu je obljubila rabljen avto v vrednosti okoli 10.000 dolarjev, v primeru, da bi šlo kaj narobe, pa bi njegovi materi kot dobrodelno pomoč nakazala 200.000 dolarjev. Pričanje, da ga je k dejanju privedlo slabo denarno stanje staršev, je Otto končal na sojenju z besedami: »Nikoli ne bi smel dopustiti, da me administracija ZDA zvabi k zagrešitvi kaznivega dejanja v tej državi (Severni Koreji). Želim si, da ne bi ZDA v prihodnje z nikomer tako manipulirale kot z mano… Rotim vas, ljudi in vlado DLR Koreje, za odpuščenje. Storil sem najhujšo napako v svojem življenju. Prosim, pomislite na mojo družino.«
Stopnjevanje napetosti oteževalo pogajanja
Ottova starša zamerita prejšnji administraciji Baracka Obame, da ni storila več za vrnitev njunega sina. Večkrat sta potovala v Washington, se srečala tudi s tedanjim zunanjim ministrom Johnom Kerryjem in tudi švedskim veleposlanikom v ZDA Björnom Lyrvallom, saj je bila Švedska posrednica med državama, ki nimata diplomatskih odnosov. Za Otta se je posebej zavzel Rob Portman, senator iz Ohia, ki je svojčas živel blizu Warmbierjevih, a je ugotavljal, da so bila njegova prizadevanja vse bolj neuspešna zaradi dvigovanja napetosti ob severnokorejskih raketnih poskusih. Šele prejšnji mesec so severnokorejski predstavniki pri Združenih narodih vzpostavili stik z ameriškimi. Povod je bil slabo Ottovo zdravstveno stanje, zanj pa sta Fred in Cindy izvedela šele prejšnji teden, ko je bil njun sin s pjongjanškim pojasnilom o humanitarni gesti na smrt bolan na poti domov.
