V zadnjem času še prav posebej opažam, kako dostopna in privlačna je sodobna umetnost za najmlajše. Ti, če na hitro empirično ocenim, po galerijah in na razstavah, kot sta letošnja Beneški bienale in documenta, predstavljajo že skoraj polovico publike. Sodobna umetnost je postala dostopnejša, ker uporablja sodobno tehnologijo, prepleta medije, v ikonografijo vključuje medializirane podobe ali išče druge vezi s popularno kulturo. Ker govori isti jezik, kot ga je mlado občinstvo navajeno, saj v vsakdanjem življenju gleda v iste zaslone in se sooča z istimi problemi, se z njo zlahka identificira. A pri nas je drugače. Če je po svetu najpopularnejša sodobnost, je pri nas umetnost do konca 19. stoletja edina, ki pritegne malo številnejše gledalce. Najbolj zvesto je občinstvo Narodne galerije, to je meščanska publika iz zrele in upokojenske generacije. Kaj je narobe s privlačnostjo sodobne umetnosti? Se naši mladi razlikuje od drugih? So prazne galerije za koga sploh problem?
Pomanjkanje občinstva seveda ni tema, ki zadeva le likovno prizorišče. Podobno tudi v gledaliških in koncertnih dvoranah med predstavami praviloma zevajo praznine. Vse krivde za tako stanje seveda ne gre naprtiti izključno kulturnim ustanovam. Dokler se bo javna televizija obnašala, kot da je pri tem, da kulturno-izobraževalne oddaje predvaja v tako poznem nočnem času, da so še tisti, ki v oddajah nastopajo, preveč zaspani, da bi se gledali, povsem nemočna, bo v javnosti ostajal živ občutek, da je kultura nekaj, kar obstaja na margini in mora tam tudi ostati. K temu, da bi umetnost predstavili kot del našega vsakdanjega življenja, tudi ne pripomorejo učni načrti pri tistih nekaj, vseh skupaj 70, urah umetnostne zgodovine na srednjih šolah, ki so jih v življenju deležni vsi slovenski srednješolci. Namesto da bi zmanjševali umetno ustvarjeno oviro med zasanjano umetnostno preteklostjo, ki pri nas še vedno velja za pravo Umetnost, in živo sodobnostjo, ki je za večino učiteljev neobvladljiv monstrum, jo še dodatno ustvarjajo.
Pozitivna sprememba zadnjih let je, da se je bistveno povečalo število spremnih dogodkov, vodstev, predavanj, delavnic, v zadnjem času tudi bolj izvirnih oblik, ki jih galerije in muzeji prirejajo ob razstavah. To je posledica spodbujanja tovrstnega dogajanja z razpisnimi pogoji na državni in mestni ravni. In ker pri nas umetnostni sistem onstran javnega financiranja ne obstaja, imajo tako uvedene usmeritve vedno konkretne posledice v prostoru. A kaj, ko se vse prevečkrat zgodijo predavanja, na katerih predavatelje poslušajo njihovi muzejski sodelavci, vodstva po razstavi pa se udeležita mama in njena prijateljica. Sama obupujem nad nepreglednostjo dogajanja, ki se včasih zdi namenjena predvsem temu, da ne bi prišlo do nepredvidene kontaminacije posamezne interesne skupine z drugo.
Zadnji konec tedna se je dogajalo odprtje ljubljanskega Grafičnega bienala, ki je s konfuznostjo dogodka celo preseglo konfuznost samega bienala. Performansi, ki naj bi bili tokrat integralni del razstave, in ne otvoritvena predstava, so se dogajali neznano kje in neznano kdaj v prostorih med Švicarijo in dvorcem Tivoli, tistih nekaj sto ljudi, ki jih je dogodek pritegnil, pa se je posvečalo, tokrat zaradi posvetitve bienala pesniku in njegovi pesmi, tudi njegovi prehranski izbiri, veganski in vegetarijanski prehrani. Bolj artikuliran je bil dogodek ob odprtju razstave lanskoletnega bienalskega nagrajenca Ištvana Išta Huzjana v Mestni galeriji. Nekaj tednov prej je bil odprt prodorno zasnovan BIO, ki prav tako s težavo išče stik s publiko. Mogoče ima pri tem nekaj krivde tudi labilnost identitete teh dveh prireditev, ki postajata v želji po nenehnem prenavljanju popolnoma izmuzljivi. Bi kdo znal opredeliti, kako se letos v realiziranih konceptih razlikujeta po identiteti tako različni prireditvi, kot sta grafični in oblikovalski bienale? Ob tem naj omenim povsem drugačno izkušnjo z razstavo Narodnega muzeja Poti samurajev, ki je že na odprtje pred nekaj tedni na Metelkovi pritegnila izjemno številno in raznovrstno občinstvo ter bo verjetno imela več obiskovalcev kot oba bienala skupaj. Tudi bogat katalog je bil v nasprotju z obema omenjenima prireditvama dostopen že na samem odprtju.
Medtem ko se razstave po svetu hvalijo z vedno večjim obiskom, se v Ljubljani tolažimo s kvazielitizmom neokonceptualistične monokulture. Se bomo kdaj spoprijeli z izzivom, kako s programsko artikuliranostjo, atraktivnostjo in mednarodno odmevnostjo vzpostaviti stik z občinstvom, pri čemer ni problem samo odsotnost domačih, temveč tudi tujih obiskovalcev, ki jih kulturno dogajanje v Ljubljano enostavno ne pritegne?
