Cankarjev dom (CD) je bil nekoč svojevrsten hibrid med javnimi zavodi, saj je bil pretežno financiran iz javnega denarja (70-odstotno), preostalih 30 odstotkov pa so morali ustvariti na trgu. Sčasoma se je pritok sredstev z ministrstva za kulturo zmanjševal, zdaj prejemajo 54,5 odstotka, 45,5 odstotka prihodkov pa morajo ustvariti sami.
Po tržnih pravilih
Generalna direktorica CD Uršula Cetinski pojasnjuje, da so nekatere prireditve domena javne službe; te vsebinsko izberejo vodje umetniških programov v CD, potrdijo jih direktorica, svet zavoda in ministrstvo za kulturo, ki jih tudi sofinancira. Drug tip prireditev pa spada na področje kongresno-komercialnega programa, kjer so pravila igre tržna. Višina najema je odvisna od najemnikovih potreb, od zahtevnosti naročila. »Javna služba in tržni program sta ločena, ne vplivata drug na drugega. Pri programu javne službe upoštevamo kakovost, pri tržnem pa se ravnamo po pravilih trga,« pravi direktorica.
Za nekatere so tržni principi povsem sprejemljivi. Simfonični orkester Cantabile je že trikrat zapored najel Gallusovo dvorano za svoj božično-novoletni koncert. Umetniški vodja orkestra Marjan Grdadolnik pravi, da so sicer stroški organizacije takšnega dogodka visoki, a se pokrijejo, če je dvorana polno zasedena. »Plačamo najem dvorane, oni pa nam ponudijo PR-promocijo, prodajo vstopnic in tehnično službo za postavitev odra, ozvočenje in osvetlitev,« pravi Grdadolnik.
Poseben rekorder v razprodajanju Gallusove dvorane je nedvomno Vlado Kreslin. Novembra bodo tam že desetič tudi Prifarski muzikanti, harmonikar Martin Marinč iz zasedbe pravi, da so s koncerti najprej startali v Linhartovi dvorani, zadnja leta pa najamejo kar Gallusovo, saj jo brez težav razprodajo. Najemnina dvorane je v grobem vsaj 15.000 evrov.
Najem je (tudi) tveganje
Najem Gallusove dvorane je za umetnike lahko tudi veliko tveganje. Že pred leti so Terrafolk omenjali, da skozi »umetniško sito« ne morejo več, ker se jih je začelo dojemati kot mainstream bend, po tržni ceni pa si dvorane ne morejo privoščiti. Podobna razmerja veljajo pri najemu razstavnih prostorov. Najem se plača po veljavnem ceniku tržne dejavnosti CD, v javni službi pa najemnine ni. Ker sta v CD galeriji samo dve, ima prednost program javne službe.
Pretakanje javnega denarja
Orkester Slovenske filharmonije in Simfoniki RTV Slovenija, ki ju sofinancira tudi ministrstvo, v Gallusovi dvorani gostujeta s svojimi abonmaji – a oni najemnine ne plačajo, neposredne stroške dvorane za vaje in koncerte pa pokrijejo iz 35-odstotnega deleža prihodka od vstopnic.
Direktor Glasbene produkcije RTV Slovenija Patrik Greblo pravi, da med RTVS in CD obstaja krovna pogodba že od leta 2004; ureja ustanoviteljske pravice in obveznosti (RTV Ljubljana je sofinancirala gradnjo CD in tonski studio v Gallusovi dvorani), pa tudi programsko in poslovno sodelovanje: »Na podlagi te pogodbe vsako leto sklepamo pogodbo o koprodukciji koncertov; običajno gre za devet koncertov Simfonikov v Gallusovi dvorani in tri koncerte big banda v različnih dvoranah.« Za prireditve, ki niso »v javni službi CD«, pa RTV plačuje storitve in dvorane po tržnih cenah, četudi gre za prireditve v »javni službi RTVS«. Za take koncerte se odločajo redkeje, saj se bojijo nerazprodane dvorane. Ampak aprilski koncert Lada Leskovarja je organizatorjem prinesel celo minimalni dobiček.
Nevladniki že v startu omejeni
Kadar želijo v CD nastopiti umetniki, ki za sabo nimajo kakšne institucije ali kapitala, težko sploh kandidirajo kot koprodukcijski partnerji s CD. Eden teh umetnikov, ki se ni upal razkriti z imenom, je opozoril, da jih obravnavajo drugorazredno: v velikih dvoranah zanje ni prostora, dobijo manj dni za priprave, dogodki pa zato težko profesionalno dozorijo.
Uršula Cetinski pravi, da vsako pomlad objavijo javno vabilo za koprodukcije z nevladnimi organizacijami in posamezniki. Izberejo jih vodje umetniških programov CD, skupaj se dogovorijo tudi za prostor »in ustvarjajo v vseh dvoranah CD«, trdi direktorica. »Nismo hišniki poslopja, ki le oddajajo ključe različnim partnerjem, temveč smo odgovorni za kakovost programa.« Njihovi koproducentski partnerji dvoran ne plačajo, del neposrednih stroškov pa se pokrije z izkupičkom od prodaje vstopnic, ki pripada CD. Brezplačna je tudi tehnična in marketinška služba: »Če sodelujejo v naših produkcijah, naša stran pokrije vse stroške.« Kar zadeva dobiček, tem umetnikom v okviru avtorske pogodbe pripada honorar.
Samostojni glasbenik Bojan Cvetrežnik opozarja na še eno plat zgodbe: ne gre le za CD, vsi javni prostori pri nas so po tržnih cenah umetnikom v glavnem nedosegljivi. »Najem si lahko privoščijo samo tisti, ki že imajo denar, kar je le dodatna klofuta svobodni ustvarjalnosti,« meni Cvetrežnik. Ta trenutek so menda edino v Španskih borcih pogoji najema korektni, imajo pa slabo akustiko.
