Indija ima najbrž res dobre inženirje, toda polovica devet let starih otrok ne zna sešteti osem in devet. Polovica deset let starih šolarjev ne zna prebrati nekaj stavkov, ki so namenjeni sedem let starim prvošolcem. Petnajst let stari šolarji v najjužnejši zvezni državi Tamil Nadu in v severni zvezni državi Himahal Pradeš pa imajo takšno znanje, kot ga imajo deset let stari otroci v Šanghaju.
Vsekakor vsa ta dejstva niso dobra novica za prihodnost indijskega gospodarstva. Na primer Južna Koreja in Tajvan sta gospodarsko uspešna med drugim zato, ker imata dobre osnovne šole. Gotovo tudi ni brez preudarnega razmisleka novi francoski predsednik Emmanuel Macron že večkrat izjavil, da se hoče posvečati osnovnim šolam in več vlagati v njih, zlasti v revnih predmestjih, kjer bodo razredi s po 12 učenci.
Že Britanci so na indijski podcelini kot kolonialisti vlagali skoraj samo v univerze. To zanemarjanje osnovnih šol so nadaljevale indijske vlade po neodvisnosti leta 1947. V zadnjih desetletjih so vendarle poskušale veliko narediti za osnovno šolo. Samo v letih 2011–2015 so se javni izdatki za šole povečali za 80 odstotkov. Če je bilo leta 1991 nepismenih 48 odstotkov Indijcev, jih je danes samo še 26 odstotkov. Brezplačna šolska kosila so že vrsto let namenjena milijonom otrok, ki bi se sicer lačni težko učili.
Slabi učitelji
Toda kakovost poučevanja je na psu. Velika večina učiteljev niti v najmanjši meri ne opravi svojega dela. Od leta 2011 vlada organizira teste za učitelje, na katerih jih pade kar 99 odstotkov. Poučevanje je težko že zato, ker so učni načrti šolskih predmetov pogosto prezahtevni, saj so ostanek časov, ko so redki indijski otroci hodili v šolo. Ker ni ponavljanja in vsak avtomatično napreduje v naslednji razred, si indijski učitelji običajno ne razbijajo glave z vprašanjem, ali so učenci imeli kaj od ure. Vsemogočne sindikate šolnikov pa zanimajo samo plače, ki so zato pri učiteljih tudi desetkrat višje od povprečne plače. Ravno v teh visokih plačah je eden od vzrokov za porazno stanje indijskih osnovnih šol. Mnogi namreč s podkupninami pridejo do donosne službe v šoli, čeprav niso učitelji in ne znajo učiti. Velikokrat potem »zaradi bolezni« ostanejo večinoma doma in vlečejo lepo plačo. Kar četrtina učiteljev je vsak dan odstotna z dela.
Problem je že v slabih učiteljiščih, ki jih je po Indiji kar 17.000. Poleg tega mora imeti vsaka vas svojo šolo, zato ima tretjina šol samo 50 učencev, kar pomeni, da ni medsebojnega nadzora učiteljev in možnosti zgledovanja pri starejšem kolegu. Indija ima za 35 odstotkov več učencev v osnovni šoli kot Kitajska, a kar štirikrat več osnovnošolskih poslopij od Kitajske. Dve petini indijskih šol nimata niti elektrike.
Manj revni starši zaradi tega katastrofalnega poučevanja v javnih osnovnih šolah svoje otroke pogosto raje pošljejo v nizkocenovne zasebne šole. Tako se je v zadnjih petih letih v zasebnih šolah, kjer je zdaj polovica mestnih in petina podeželskih šoloobveznih otrok, število učencev povečalo za 17 milijonov, v javnih pa je padlo za 13 milijonov. Zasebne šole običajno namenijo veliko manj denarja za plače učiteljev kot javne.
Indija porabi 2,7 odstotka za šolstvo, kar je zelo malo. Premier Narendra Modi je obljubljal, da bo poskušal priti na 6 odstotkov. Toda problem ni toliko v denarju, ampak predvsem v tem, da so učni načrti prezahtevni, da ni ponavljanja razredov in da lahko nekdo postane učitelj zaradi svojih zvez oziroma podkupnine.
