S povezovanjem akademske sfere in gospodarstva se že več let sistematično ukvarja dr. Borut Likar, sicer doktor elektrotehniških znanosti in redni profesor in znanstveni svetnik na fakulteti za menedžment Univerze na Primorskem. Njegova raziskovalna področja so menedžment ustvarjalnosti, raziskovalno-razvojna dela inovativnosti in tehnologij tako v povezavi z gospodarstvom kot tudi s šolskim sistemom.
Globalizacija pred organizacije postavlja številne izzive. Živimo v družbi, ki je po eni strani zelo dinamična in živi zelo intenzivno. Istočasno pa vse, kar je povezano z globalizacijo, kot so informacijske tehnologije, transportna povezanost – ta hip je aktualna nova Svilna pot iz Kitajske v Evropo in preostale dele sveta - hiter tehnološki razvoj postavljajo pred raziskovalce in gospodarstvo nove in zelo konkretne zanimive izzive. »V gospodarstvu imamo na eni strani presežek novosti in inovacij. Na trgu je bistveno več izdelkov, kot jih je trg sploh sposoben sprejeti. Kar pomeni, da bodo preživeli tisti, ki so najbolj zanimivi, po drugi strani pa tista podjetja, ki bodo sposobna hitro spraviti novosti na trg (Time to Market), tista, ki imajo dobre poslovne modele. Vse to zahteva od nas, da iščemo navidez skrite možnosti. In ena je sodelovanje akademske sfere in gospodarstva. Kako izrabiti torej enormen potencial v raziskovalni sferi in sposobnost gospodarstva, da te ideje uresniči?« sprašuje dr. Likar, pri čemer poudarja, da največ poglavij zgodovine niso pisali ne vojaki ne politiki, pač pa raziskovalci.
Najbolj preprosta oblika sodelovanja so neformalna srečanja, kot so na primer srečanja na konferencah, sejmih ali drugih dogodkih. Podjetja pa lahko, kot na primer HiTech, posegajo tudi po znanstvenih in strokovnih publikacijah raziskovalcev in skušajo del idej tudi koristno izrabiti. Bolj intenzivna oblika sodelovanja je komercializacija intelektualne lastnine oziroma prenos akademskega znanja v podjetniško prakso. Tako oblike sodelovanja so še vedno redke, saj je potrebno odlično ujemanje – podjetje mora tedaj potrebovati prav to, kar raziskovalci ponujajo.
»V tem primeru je za uspeh nujna širitev akademske ponudbe na tuje trge. V zadnjem času to skušajo doseči prek pisarn za prenos tehnologij (TT office) – razpis je šolsko ministrstvo objavilo minuli petek - ali inovacijskih brokerjev. Pri tem pa je zelo pomembno, da so rešitve ustrezno zaščitene. V Sloveniji je sicer tega še zelo malo, da pa je to prava pot, na primer dokazuje tudi Northwestern University iz Illinoisa, ki je na primer leta 2011 s prodajo intelektualne lastnine zaslužila 191 milijonov dolarjev, kar je celo več kot na Massachusetts Institute of Technoloy (MIT9, ki sicer na leto generira okoli 250 novih podjetij.
Med nekoliko bolj intenzivne oblike sodelovanja dr. Likar uvršča izobraževanje in treninge zaposlenih v podjetjih, pri čemer raziskovalci prenašanja najnovejša strukturirana znanja z relativno ozkega strokovnega področja, pa tudi akademsko podjetništvo, kjer gre za raziskovalce, ki v rezultatih raziskav in razvoj vidijo uporabno vrednost in hkrati podjetniško priložnost. Med zmagovite možnosti sodelovanja pa dr. Likar uvršča uporabo akademskih laboratorijev, ki so na voljo tudi podjetjem in tehnološkim parkom. »Zavedati se moramo, da je vrhunska oprema draga, pa tudi premalo izkoriščena, a pogosto predstavlja vstopnico v visokotehnološke projekte,« poudarja Likar. Med intenzivnejše oblike sodelovanja je treba umestiti tudi skupne raziskovalno-razvojne projekte. V Sloveniji se že postavljajo Strateško razvojno-inovacijska partnerstva, država pa bo tovrstna partnerstva sofinancirala. Dobra priložnost za sodelovanja pa so tudi projekti EU.«
Likar verjame, da ima Slovenija tako raziskovalne kot podjetniške potenciale za bistveno hitrejši napredek. Ena od trenutno aktualnih smernic so Strateška razvojno-inovacijska partnerstva, poleg tega v sklopu Strategije pametne specializacije država podpira cilj, da se Slovenija predstavi kot reginalni center za raziskave in razvoj (R&D Hub). »V Sloveniji imamo nekoliko izkrivljen občutek dovolj hitrega napredka, vendar pa so drugi še hitrejši. Upajmo, da bo vsaj del idej zaživel, predvsem pa je pomembno, da nekaj korakov naredimo tudi raziskovalci in podjetniki sami.« jpš
