Po aprilskem koalicijskem sestanku o izenačitvi vojaškega statusa s policijskim je obrambna ministrica Andreja Katič dejala, da sestanka niso končali. Kaj več od tega, da imajo koalicijski partnerji – predvsem SMC in SD – o izenačevanju statusa poklicev, ki sta v javnem sektorju najbolj zastopana, povsem različna mnenja, se tam niso zmenili.
Dva meseca po zadnjem koalicijskem sestanku je status policista še vedno nad statusom vojaka: medtem ko stavkovni sporazum policijskim plačam že letos zagotavlja dodatnih deset milijonov evrov, prihodnje leto pa bodo policisti iz pete tarifne skupine z uvrstitvijo v šesti tarifni razred svoje plače povečali še za enega do tri plačne razrede, se z vojaškimi plačami ne dogaja nič.
Ali so sestanek o izenačevanju vojaškega statusa s policijskim že dokončali, nam iz obrambnega ministrstva (Mors) niso odgovorili, so pa ponovili, da sta bila njihova predloga novega obrambnega zakona in zakona o službi v Slovenski vojski že obravnavana na sestanku koalicije, kjer naj bi »dodatno uskladili tudi vprašanja glede določenih specifičnosti vojaškega poklica«.
Podobni so tudi rezultati marca ustanovljene medresorske skupine ministrstva za obrambo, za notranje zadeve in ministrstva za izobraževanje, katere cilje je »z nacionalno strategijo komuniciranja popularizirati poklic vojaka in policista ter povečati nacionalno zavest«. Tudi to gibanje se za zdaj kaže zgolj kot pljunek v morje, saj je vojakov stalne sestave SV vsak mesec manj (maja jih je bilo 6899, trenutno jih je 6870), razmerje med prihodi in odhodi v vojaške vrste pa je že od leta 2010 negativno. Lani, denimo, je v SV vstopilo 205 kandidatov, vojsko pa je zapustilo 316 pripadnikov.
Vojsko za dodatne naloge
Z vprašanjem, kako in predvsem kje bi lahko vojska in policija sodelovali, zaradi česar bi se jima izenačil tudi status, se je v doktorski disertaciji Sodelovanje vojske in policije v sodobni državi: primer Slovenije ukvarjal vojaški uslužbenec Gregor Potočnik. Ugotavlja, da države z daljšo tradicijo uporabljajo svojo vojsko tudi za naloge, »ki so v resnici klasične policijske varnostne naloge, kot na primer vzpostavljanje javnega reda v Veliki Britaniji, zagotavljanje varnosti in reda v Švici, celo urejanje prometa v Italiji, spremstvo zapornikov na Nizozemskem«.
Povsem drugače je v Sloveniji, kjer do sodelovanja policije in vojske po Potočnikovih ugotovitvah ne prihaja zaradi neustrezne komunikacije vodstvenih struktur obeh organizacij. Za slovensko politiko pa takšno razhajanje med vojsko in policijo – pomanjkanje dobre komunikacije, prevelika izolacija znotraj nacionalnovarnostnega sistema, pomanjkanje skupnih operativnih načrtov, vrednostne razlike vodstev – očitno ni dovolj pomembno, piše Potočnik, »da bi te razmejitve premagala in okrepila varnostni sistem«.
