Toda ti trije evropski voditelji imajo tudi veliko skupnega. Dejansko imajo doma vsi razmeroma močan položaj. Tako se za Mayevo in za Merklovo zdi, da bosta v svojih državah zmagali na parlamentarnih volitvah ta teden oziroma septembra, medtem ko je Macron že zmagal na odločilnih volitvah v Franciji, na predsedniških. Še pomembneje je, da vsi trije ustvarjajo novo vrsto politike, da bi zapolnili vrzel, ki jo je za seboj pustil zaton vpliva tradicionalnih političnih strank.
Nova politična paradigma temelji na neke vrste sredinskem populizmu, v katerem se podpora globalizaciji meša z zdravo mero socialne zaščite in kančkom domoljubja. Poleg tega temelji na močni osebnosti. Mayeva je nedvomno v središču pozornosti na britanskih volitvah, njena Konservativna stranka, ki je razcepljena, raje ostaja v ozadju. Tudi Merklova je postala osrednja osebnost svoje stranke, Krščansko demokratske unije, ki se spreminja in ki nima drugih voditeljev. Macron pa je celo sam ustanovil svojo stranko.
Analitiki so večinoma spregledali to posebno vrsto politične revolucije in velikokrat so napačno razumeli šibkost tradicionalnih strank, posebno levosredinskih, kot veliko grožnjo demokraciji. Ta vtis se je še okrepil ob vzponu desnega in neliberalnega populizma v zadnjem letu v skoraj vseh večjih industrijskih državah.
Toda plima desnega populizma je že dosegla vrhunec in izkazala se je za manj nalezljivo in za težje uresničljivo mednarodno povezavo, kot so mnogi pričakovali. Razlago za to je mogoče deloma iskati v izkušnjah v ZDA po izvolitvi Donalda Trumpa za predsednika – v izkušnjah, ki jih Evropejci ne bi radi ponovili.
V resnici sta Trumpova prijatelja in nacionalista, Geert Wilders na Nizozemskem in Marine Le Pen v Franciji, dobila veliko manj glasov, kot so napovedovali rezultati anket. To kaže, da Evropejci niso navdušeni nad tem, da bi tako močno podprli skrajneže v politiki, kolikor občutijo frustracijo zaradi vedenja politikov.
V drugi polovici 20. stoletja je v večini visoko razvitih držav nastal stabilen model, v katerem so se na oblasti menjavale desnosredinske in levosredinske stranke. Stranke so se lahko zdele kot neizprosne tekmice, toda podobne so si bile v tem, da se niso poskušale opirati na skrajneže, ampak so se borile za premoč na sredini. Njihova davčna politika je na primer vključevala določeno porazdelitev bogastva, vsekakor nič radikalnega, ne v eno ne v drugo smer.
V 90. letih pa je bila ta dinamika na preizkušnji, ker se je povečal vpliv globalizacije in so se volilci bali, da bodo zaradi poceni delovne sile v tujini izgubili delovna mesta. Kot odgovor na izzive, ki jih je prinašala večja gospodarska odprtost, so levosredinske stranke povezovale globalizacijo z bolj liberalnimi stališči do socialnih vprašanj.
Toda ta nova oblika socialne demokracije – ki so jo v Veliki Britaniji imenovali New Labour – je lahko malo ponudila večini svojih tradicionalnih volilcev, ki so začeli iskati alternativo, kot to velja za del volilcev desnosredinskih strank. Vendar pa, kot je zdaj postalo jasno, niso nujno iskali radikalnih rešitev. Ne nazadnje, ko jim je kdo ponudil novo različico zmerne politike, so se mnogi odločili zanjo.
Nova mešanica politične sredine ima svoje korenine v obdobju pred hiperglobalizacijo. Čeprav Mayeva, Merklova in Macron na novo utemeljujejo politiko vsak v svoji državi, pa vsi ostajajo zasidrani v nacionalni politični tradiciji.
Tako na primer konservativna zavrnitev skrajnega gospodarskega liberalizma s strani Mayeve kot »neobrzdanega svobodnega trga« in »egoističnega individualizma« spominja na tradicionalni britanski paternalizem. Njene obljube, da bo izboljšala zdravstveni sistem, da bo zmanjšala pretirano visoke plače direktorjev in zagotovila več socialnih stanovanj (ki jih bodo pozneje najemniki lahko odkupili), se zdijo pomirjujoče domače, čeprav tudi zastarele (zlasti obljuba, da bo parlament odpravil dve desetletja star zakon, ki prepoveduje lov na lisice).
Macron zastopa neko drugo vrsto politične tradicije, ki je močno ukoreninjena v francoski duši, a se je porazgubila v času zadnjih predsednikov države. Osredotoča se na francosko tradicijo, ki svojo državo razume kot moderno in dinamično, z izjemno kakovostnimi elitnimi inženirskimi šolami in velikimi infrastrukturnimi projekti. Med vsemi francoskimi predsedniki je najbolj podoben Valéryju Giscardu d’Estaingu, ki se tudi ni hotel imeti za golista, ampak za nekoga, ki naj bi Francijo moderniziral, tudi tako, da pospeši nacionalno himno.
Merklova je tradicionalna na tipičen nemški način: namenoma daje prednost pragmatičnim ukrepom pred ideologijo. Med nemškimi kanclerji je najbolj podobna Giscardovemu sogovorniku in socialnemu demokratu Helmutu Schmidtu, ki je tudi odstopil od politično-ideološke usmeritve svoje stranke in poudaril pomen dobrega vodenja države in sposobnosti.
V resnici je obljuba o voditeljskih sposobnostih odločilna v tem trenutku nove evropske politike. Mayevo predstavljajo kot političarko, ki ji je edini mogoče zaupati pogajanja o brexitu. Macron je še posebej usposobljen za delo z Nemčijo in Evropsko unijo. Merklova pa je sploh vsega zaupanja vredna političarka.
Toda izzivi, ki čakajo Mayevo, Macrona in Merklovo, so veliki, tudi če se z njimi soočajo najbolj sposobni državniki. Začenjajo se s pogajanji o brexitu, za Francijo in Nemčijo pa se bodo nadaljevali s težavnimi reformami v evrskem območju in EU. Čeprav bi brexit – s katerim EU zapušča pomembna država, ki ni bila naklonjena evropskemu združevanju – lahko dal zagon francosko-nemškemu sodelovanju, pa ne bo odstranil številnih velikih ovir, pred katerimi stoji EU.
Dejstvo je, da so nove politike, ki so se uveljavile v teh treh velikih evropskih državah, v svojih temeljih še vedno precej krhke in ranljive. Nimajo institucionalne opore v obliki močne politične stranke, do česar morda ne bodo mogle nikoli priti, glede na to, da temeljijo na voditeljih junakih. In glede na kombinacijo kompleksnih programov in visokih pričakovanj bi tem voditeljem lahko spodletelo. Evropska politična sredina, ki ji zdaj dajeta veter velika podpora in zaupanje volilcev, bi lahko nenadoma nasedla in doživela brodolom.
Harold James je profesor zgodovine in mednarodnih odnosov na univerzi Princeton (New Jersey, ZDA) ter ugledni član mednarodnega inštituta Center for International Governance Innovation, ki ima sedež v Kanadi.
© Project Syndicate, maj 2017
