Zmaga gibanja novega predsednika Emmanuela Macrona ni bila tako odločna, kot so napovedovale ankete v zadnjem tednu. Dobilo je 310 od 577 poslancev, zavezniška stranka Modem 44, medtem ko se jim je napovedovala več kot dvotretjinska večina z okoli 450 poslanci.
Očitno so volilci poslušali svarila opozicije, da bi bilo nevarno dati preveliko absolutno večino predsedniku države. Po prvih projekcijah bodo republikanci, ki so si sicer še pred dvema mesecema obetali zmago, dobili 125 poslancev, socialisti pa 49. Vendar bo del prvih in večina drugih podpirala Macrona, predvsem njegove gospodarske reforme. Tako naj bi bila edina prava opozicija v parlamentu, zlasti silovito v boju proti zmanjševanju pravic zaposlenih, radikalna levica Jean-Luca Mélenchona, ki bo imela skupaj s komunisti 30 poslancev. Sicer je Mélenchon po prvih rezultatih drugega kroga zaradi komaj 43-odstotne volilne udeležbe že napovedal tudi neizprosen zunajparlamentarni boj. Gotovo bo proti vladi tudi Nacionalna fronta, ki je dobila osem poslancev (doslej je imela dva).
Za Marine Le Pen so te parlamentarne volitve hud poraz, ker je v prvem krogu predsedniških volitev pobrala 21, v drugem krogu pa 33 odstotkov glasov, a je Macrona še vedno premagala v 45 od 577 volilnih okrožij. Torej bi morala v večjem delu teh 45 okrožij dobiti poslanca. Toda 60 odstotkov njenih volilcev iz prvega kroga predsedniških volitev je – podobno kot pri Mélenchonu – ostalo doma že v prvem krogu parlamentarnih volitev, ker se jim očitno zdi pomembna samo izvolitev vsemogočnega predsednika, ne pa enega od 577 poslancev.
Prepiri med republikanci
Sicer sta se Le Penova in Mélenchon vsak v svojem volilnem okrožju prebila v parlament. Do konca redakcije pa nismo izvedeli, ali je znova postala poslanka ugledna republikanka in sredinska političarka Nathalie Kosciusko - Morizet, ki jo je v četrtek na ulici, kjer je delila volilne letake, v prepiru fizično napadel lokalni politik iz vrst njenih republikancev, tako da je celo izgubila zavest in da so jo prepeljali v bolnišnico, ki jo je že zapustila. Nasilnež jo je ozmerjal, da je »usrana mehkužna buržujka«, in ji v glavo vrgel letake, tako da je padla. Ta incident kaže, da obstajajo velike napetosti med samimi republikanci (kot se hudo prepirajo levi in desni socialisti). Tudi zato, ker tisti, ki so bližje sredini, kot je zlasti očitno Kosciusko-Morizetova, očitajo izrazito desničarskemu Françoisu Fillonu, da po veliki aferi s svojo ženo ni hotel odstopiti kot predsedniški kandidat, zaradi česar je desnica izgubila dobljene predsedniške, s tem pa tudi parlamentarne volitve. A čeprav je idejno zelo blizu Macronu, pa je ta proti Kosciusko-Morizetovi postavil svojega kandidata, česar ni storil proti nekaterim drugim republikancem, ki so mu blizu. Sicer se je pred leti kot ministrica za okolje veliko ukvarjala s problematičnimi slovenskimi medvedi v Pirenejih.
Volilni sistem ugoden za Macrona
Izjemen uspeh gibanja Naprej, republika je posledica ugodnega volilnega sistema, šibke opozicije, Macronovega uspešnega politikantskega taktiziranja – kot je bilo imenovanje treh desničarjev v vlado, Edouarda Philippa celo za premierja, s čimer si je še povečal vpliv na desni sredini –, a tudi tega, da se je odzval na nezadovoljstvo francoskih volilcev s politično elito. Macron, ki je bil sicer res dve leti Hollandov gospodarski minister, a ne kot član Socialistične stranke, je samo gibanje Naprej, republika razumel kot prelom s preteklo politično prakso. V resnici jih med poslanci gibanja polovica prihaja iz civilne družbe, zlasti je veliko tistih, ki so uspešnih v svojih poklicih in imajo svoja podjetja. Še vedno pa je med njimi nekaj nekdanjih socialističnih poslancev in njihovih sodelavcev.
Volilni sistem je ugoden za gibanje Naprej, republika zato, ker je bilo z 32 odstotki glasov v prvem krogu daleč najmočnejša lista, kar pomeni, da redko kateri Macronov kandidat ni prišel v drugi krog, kjer je mesto za prva dva v vsakem volilnem okrožju. V drugem krogu pa so podpirali Macronovega kandidata vsi levi in del zmerno desnih volilcev, če je imel proti sebi desničarja, oziroma vsi desni in del zmerno levi volilci, če je imel proti sebi levičarja.
