V nedeljo, ko bo drugi krog parlamentarnih volitev, se bo Emmanuel Macron kot novi predsednik Francije znašel praktično brez opozicije. Morda bo njegovih celo 450 od 577 poslancev. Nekateri celo opozarjajo na nevarnost avtoritarizma, kot ga danes poznamo na Madžarskem, v Turčiji in Rusiji. Vendar se zdi, da je Macron vendarle zavezan demokraciji in zahodnim vrednotam.
Združeni z več vetrov
Macronu naklonjeni analitiki pa primerjajo njegovo bodočo absolutno večino v skupščini s sedanjo nemško vladajočo koalicijo. V resnici so v Macronovi vladni večini socialni demokrati (nekdanji socialisti), liberalci in krščanski demokrati. Tako mu je uspelo združiti »reformiste« z zmerne levice in zmerne desnice. Gre za enega njegovih velikih ciljev, pravzaprav bo to sredstvo, da reformira francosko gospodarstvo in ga naredi bolj konkurenčnega, kar je pogoj za zmanjšanje brezposelnosti, ki je nad evropskim povprečjem.
Nenavadno je, da bodo v novi skupščini morda celo štiri petine poslancev predstavljali Macronovi privrženci in zavezniki, najbrž pa še več, če upoštevamo tudi številne republikanske in socialistične poslance, ki bodo naklonjeni novemu predsedniku. Še v prvem krogu predsedniških volitev 23. aprila se je volilno telo porazdelilo precej enakomerno na štiri podobno velike dele, saj so imeli sredinski Macron, skrajna desničarka Marine Le Pen, desničar François Fillon in radikalni levičar Jean Luc Mélenchon vsi od 19 do 25 odstotkov glasov.
Za to nenadno veliko premoč novega predsednika v skupščini je več vzrokov. Eden je večinski volilni sistem, ki je ugoden za največjo stranko in sredinsko stranko, oboje pa je Macronovo gibanje Naprej, republika. Drugi razlog je, da je več kot polovica volilcev Le Penove in Mélenchona ostala doma, ker menijo da je s predsedniškimi volitvami že vse odločeno.
Tretji razlog je, da opozicije, če odmislimo Le Penovo in Mélenchona, ki bosta imela zelo malo poslancev, sploh ni več. Agonija socialistov in republikancev se namreč nadaljuje. Obe vodilni stranki sta po katastrofi na predsedniških volitvah (socialisti so dobili 6 odstotkov glasov, republikanci pa so izgubili dobljene volitve) brez pravega vodstva in politične strategije. Tako socialisti in republikanci niti ne vedo, kaj bi sploh očitali Macronu, tako da ni polemike in debate. Že tako pa so Francozi nezadovoljni z obema nekdaj velikima strankama, ker nista izpeljali potrebnih gospodarskih reform, ker sta pogosto zlorabljali oblast in ker sta v škodo nacionalnih interesov uveljavljali strankarske interese.
Izginula opozicija
Celo republikanci, ki bi lahko dobili od 50 do 100 poslancev, bodo težko prava opozicija, saj vse kaže, da bo prišlo do razcepa. Poslanec Thierry Solère, ki želi podpirati Macronovo vlado, zlasti pa njenega premierja Edouarda Philippa, bo najbrž ustanovil ločeno poslansko skupino. Sicer sodi Solère med tistih nekaj republikancev, proti katerim Macron v volilno okrožje ni postavil svojega kandidata.
Še veliko huje bo s socialisti. Ti ne le da bodo dobesedno zdesetkani, saj bodo imeli samo med 20 in 30 poslancev (doslej 280), ampak jih bo tudi velika večina sodelovala z Macronom. Izvoljeni bodo namreč predvsem tisti, proti katerim Macron ni postavil svojega kandidata, med njimi je desni socialist in nekdanji premier Manuel Valls. Tako pa so že v prvem krogu izpadli skoraj vsi levi socialisti, tudi strankin predsedniški kandidat Benoît Hamon. Niso pomagale izjave, da bodo zares vodili levo politiko, saj je enako obljubljal François Hollande pred petimi leti.
Pač pa bi lahko radikalna levica skupaj s komunisti dobila poslansko skupino, za kar je potrebnih 15 poslancev. Njen voditelj Jean-Luc Mélenchon ima velike možnosti, da bo izvoljen v Marseillu. To bi bilo zanj zelo pomembno, ker bi potem lahko kot velik govornik s svojimi nastopi v skupščini pritegnil veliko pozornosti. Že zdaj na primer svari pred Macronovim »državnim udarom proti socialni državi«. Poleg tega je Mélenchon zaradi komaj 49-odstotne volilne udeležbe v prvem krogu parlamentarnih volitev postavil pod vprašaj legitimnost nove skupščine.
Le Penova pa ne more imeti poslanske skupine, saj bo imela največ tri poslance, če nje ne štejemo. Na severu, v Pas-de-Calaisu, ima velike možnosti, da bo izvoljena.
