To je pač del prometa, ki ga moramo vzeti v zakup, vse dokler druge oblike prevoza za množice, ki se vozijo v Ljubljano na delo, ne bodo postale bolj smiselna alternativa, a do tedaj bo preteklo še veliko vode. Bojim se celo, da bo vode prej zmanjkalo, preden bomo dočakali učinkovite rešitve.
Kljub temu mi ni jasno, zakaj odgovorni povzročajo dodatne zastoje tam, kjer za to ni nikakršne potrebe – na primer na avtocestah. Napovedan začetek obnove viadukta Ravbarkomanda s pripadajočim voziščem na primorski avtocesti so pospremili argumenti, da je zdaj idealen čas, ker so dnevi daljši. Res čudno, saj bo obnova trajala do novembra, že z 22. junijem pa se bodo dnevi začeli krajšati. Zakaj torej obnove, če je res tako zelo nujna, niso začeli že ob začetku pomladi? Ker zastoji na primorski avtocesti pogosto zaradi vozniškega neznanja nastanejo tudi tedaj, ko naj bi v teoriji dvopasovnica zagotavljala kolikor toliko pretočen promet, si lahko samo predstavljamo, kaj se bo v prometnih konicah dogajalo.
Potem je tu še tretji vidik gneč na slovenskih (avto)cestah – nesreče. Žal ne mine dan, ko ne bi počilo, večurni zastoji, ob katerih so vozniki znova nemočni, pa sivijo lase. V zadnjih tednih je bilo kar nekaj primerov, ko so se kolone vozil vile tudi po več kilometrov. Številne nesreče pa sodijo v kategorijo »dalo bi se jih preprečiti«. Očividci pogosto povedo, da do zastojev pride tudi tedaj, ko je poškodovana le pločevina, saj mnogo voznikov žal ne ve, kako ravnati v primeru nesreče. Buljenje v poškodovano pločevino, zaviranje in prepočasna vožnja povzročijo zastoje celo na nasprotnem voznem pasu. Kolone, gost promet in nesreče seveda na vse voznike, med katerimi so tudi tisti, ki imajo na poti na dopust za seboj že dolge ure vožnje, delujejo kot dodaten stres. Zato ravnajo nepremišljeno. Nekateri vozijo prepočasi, spet drugi prehitevajo po odstavnem pasu in izvajajo druge nevarne manevre, ki lahko povzročijo več škode, kot je sama izguba časa zaradi zastoja.
Ne glede na to, zakaj obstanemo, je ključna potrpežljivost in vedenje po prometnih pravilih. Če tega nismo sposobni, je bolje, da se gnečam, ki so tisti dan napovedane, izognemo tako, da se na pot sploh ne odpravimo ali dosledno upoštevamo napotke, ob kateri uri bo gneča najmanjša. Tako bomo prihranili čas in živce, predvsem pa zmanjšali verjetnost, da bomo v gneči obstali zgolj zato, ker smo jo sami – povzročili.
