Pri svojem poklicu smo imeli v zadnjem desetletju možnost preizkusiti že marsikaterega jeklenega konjička, a odzivov, kot smo jih pri vožnji dveh različic modela giulia omenjenega italijanskega proizvajalca, še nikdar. Toliko občudujočih pogledov na ta štirikolesnik in toliko vprašanj ali pa zgolj vljudnostnih pohval v smislu »kako je lepa« ali »res je huda«, pač še nismo doživeli. Vmes so si nekateri vzeli tudi več časa in nam razlagali, da so od nekdaj ljubitelji Alfe Romeo, vsaj trije ali štirje pa tudi, da so zapriseženi kupci teh avtomobilov in da bo njihov naslednji prav giulia. Ali so se do danes tudi dejansko odločili za nakup, nam ni znano, a če so se, so med res redkimi posamezniki v Sloveniji. Vsega 13 so jih namreč po podatkih podjetja Ardi registrirali letos, lani pa skupno 31, precej slaba pa je prodaja tudi v evropskem merilu. Pri čemer lahko le potrdimo zgornje – če bi pri nakupu prevladali čustva in vozne lastnosti, bi šlo namreč giulii precej bolje. Pa da ne bomo preveč zašli – omenjeni testni giulii sta bili primerka z 2,2-litrskima dizelskima motorjema, prva s 180 konji (132 kilovati) in pogonom na zadnji kolesi, druga pa z 209 KM (154 kW) in pogonom na vsa štiri kolesa ter posebej privlačno opremo veloce.
Ko smo omenili čustva, je dovolj, da se spomnimo omenjenih pogledov in dodamo, da slika pove več kot tisoč besed – avto je pač oblikovno preprosto čudovit. Zunanji videz se prenese tudi v notranjost, kjer pa boste lažje našli kakšno pomanjkljivost. Vse skupaj je sicer videti zelo lepo, tudi kakovost materialov ni slaba, pa vendar ni na ravni premijskih tekmecev, zmoti pa tudi kakšna malenkost, ki je pri na primer nemških tekmecih dodelana do zadnje podrobnosti. Kot je na primer kakšen ne najbolj pritrjen ali »mlahav« gumb ali stikalo. Pohvalili pa bi upravljanje funkcij na zaslonu, za kar skrbi vrtljiv gumb, ki se spet izkaže za precej bolj priročno ter med vožnjo varnejšo rešitev od v avtomobilih večinoma (zelo) slabo odzivnih zaslonov na dotik.
No, ko omenjamo vozne lastnosti, pa se je s tem avtom enostavno treba zapeljati. Če bi se na primer več ljudi odločilo za testno vožnjo, smo prepričani, da bi se tudi prodajala bolje. Giulia, ki se že požene na zanimiv način, z gumbom za zagon motorja na volanskem obroču, se namreč vozi izvrstno in daje nov pomen frazi, da se v ovinkih pelje kot po tračnicah. Bolj neposrednega volanskega mehanizma namreč že dolgo nismo doživeli, avto je kot prilepljen na cesto, dober položaj za volanom je otročje lahko nastaviti in voznik se v tem avtu dejansko počuti kot kralj. Pri čemer se razlika med obema omenjenima pogonoma in motorjema (mimogrede: oba sta sodelovala z zelo dobrima 8-stopenjskima samodejnima menjalnikoma) dejansko čuti šele, ko vozite agresivno, s težko nogo. Na primer pri agresivnem speljevanju v ovinek, ko tista z zadnjim pogonom malce »zapleše«, ali pa pri hitrem speljevanju z mesta (do stotice prva potrebuje 7,1, druga pa 6,4 sekunde). Zanimivo pa je bilo, da sta si bila avtomobila precej blizu pri porabi – močnejša giulia nam je štirikolesnemu pogonu navkljub porabila le tri decilitre goriva več (7,3:7,6).
Sprednja sedeža sta bila v obeh primerih izredno prijetna in udobna ter z odličnim oprijemom stegenskega dela nog, ob tem pa solidna količina prostora pri tem 4,64 metra dolgem avtomobilu ostane tudi za potnike zadaj. Po litrih (480) veliko obljublja tudi prtljažnik, v praksi pa se ni ravno izkazal. A še enkrat – giulia je avto za voznika! In če je glavna želja užitek med vožnjo ter ste pri nekaterih malenkostih pripravljeni zamižati na eno oko, je bolj uživaški avto težko najti. Res pa je, da tak užitek ni poceni, je pa v pričakovanih okvirih. Dobro opremljena alfa romeo giulia 2,2 JTDm 180 super namreč stane 42.990 evrov, giulia 2,2 JTDm 210 AWD z opremo veloce, ki prinaša še številne udobnostne in vizualne bonbončke (električni sedeži, posebni odbijači, aluminijasti vstavki…), pa 49.490 evrov. Več pa v sklepu.
