Kar nekaj je ljudi, ki so se dvakrat rodili, najpogosteje tako rečemo za tiste, ker so premagali težko bolezen, med katero so bili že odpisani. Dvakratno rojstvo lahko pripišemo tudi znamki Dacia. Romunski proizvajalec, ki je lani praznoval abrahama, je bil dolgo sopomenka za izjemno poceni, a tudi nekakovostno izdelane avtomobile; privoščile so si jih lahko le romunske družine, ki so stopile skupaj in je vsak član nekaj prispeval, ter bogati posamezniki, ki so pripadali politični (komunistični) nomenklaturi. Toda pred 18 leti se je zgodilo nezaslišano: romune je pod svoje okrilje vzel bogatejši Renault. Bili so glasni: želimo izboljšati kakovost proizvodnje, povečati produktivnost in znižati stroške. Kar se je sprva zdelo nemogoče, je postalo mogoče in Dacia je danes zgodba o uspehu, celo na zahtevnem zahodnoevropskem trgu.
Tovarno v mestecu Mioveni smo obiskali leta 2004. Povedali so nam, da so produktivnost povečali na 35 vozil na uro, število zaposlenih pa sklestili s 27.560 na 12.824; danes jih je tisoč več. Ker je bila povprečna plača vsega 185 evrov (je pa zato vodja oddelka zaslužil že razkošnega tisočaka), nismo bili začudeni nad zgolj enim robotom. A to se je z leti spremenilo. Ob ponovnem obisku je bilo robotov 80, povprečna plača pa že 880 evrov ali dvakratnik romunskega povprečja. Nič čudnega, saj jim gre izjemno od rok, Dacia pa ima danes tudi status največjega izvoznika med romunskimi podjetji in ustvarja blizu tri odstotke BDP. »Ne gre samo za tovarno in proizvodnjo, temveč so pomembni tudi oblikovalci, inženirji, tu imamo testni center. Poleg tovarne za proizvodnjo avtomobilov je tu še tovarna avtomobilskih delov, se pravi motorjev, menjalnikov in šasij. Sicer pa letno izdelamo okoli 350.000 avtomobilov,« je bil ponosen Jerome Olive, do leta 2013 prvi človek Dacie v Romuniji. Tovarna je peta največja v Evropi.
Anekdota z dvema tekočima trakovoma
Dacia je sicer ob ustanovitvi imela drugačno ime – Uzina de Autoturisme Pitesti. Prvi avto je bil mišljen kot kopija renaulta 12, a so se na koncu odločili za licenco modela 8, poimenovali pa so ga dacia 1100. Toda romunka, ki jo domačini prepoznajo kot pravo dacio, je bil model 1300, ki so ga leta 1969 pokazali celo na pariškem salonu. Najbolj razkošna različica je bila rezervirana za vrh komunistične partije. Proizvodnja je bila omejena, tehnološkega napredka ni bilo. Pravzaprav sta bili besedi napredek in inovacija prepovedani, saj si ju vodstvo države ni želelo, kar je znamko dušilo. Po padcu režima v svobodi pa je model 1325 dobil celo priponko liberta. Leta 1998 je s tekočega traku zapeljala dvamilijonta dacia, šlo pa je za prenovljeni model 1310, ki je na hrbtu sicer nosil že več kot tri križe. Toda cena 4200 evrov je bila ugodna, poceni rezervnih delov pa na pretek. Avto s proizvodno oznako 1,979.730 hranijo v Daciinem muzeju. Zanimivo, da so avto lastniki prilagajali svojim potrebam, zato je izvirnih modelov 1300 na trgu malo, cene pa rastejo. Sploh za vozila, ki so bila namenjena izvozu. Krožila je namreč anekdota, da sta bila v tovarni dva tekoča trakova, z enega so pošiljali avte za potrebe domačega trga, z drugega precej kakovostnejše, namenjene tujcem. Tudi zato naj bi Romuni, ki so živeli blizu meje, skočili po avto prek nje, saj so verjeli, da bodo za svoj denar dobili več.
Septembra 1999 jih je kupil Renault in v prihodnjih letih vložil v proizvodnjo več kot dve milijardi evrov. Sprva so se jim drugi proizvajalci posmehovali, zgodbo o uspehu pa so začeli pisati leta 2004, ko so predstavili limuzinskega logana. Res je na testnih trčenjih EuroNCAP dobil le tri zvezdice, toda v osrednji in vzhodni Evropi, vključujoč Rusijo, je kmalu postal uspešnica, tudi zaradi pettisočevrske cene. Sledili so novi modeli, napoved prodaje na zahodnoevropskem trgu pa so pospremili veliki dvomi – le kateri izmed bogatih Evropejcev potrebuje dacio? Danes se 60 odstotkov romunk proda prav v zahodni Evropi, največ v Franciji (lani 112.000 vozil), Španiji, Nemčiji in Italiji.
Robustne in vse bolj nemške
Francozi pa so v Dacii in Romuniji videli priložnost za še nekaj več. Blizu tovarne z zmogljivostjo 350.000 vozil letno (oziroma 1390 dnevno, kar pomeni en avto vsakih 55 sekund) so zasnovali velik logistični center, ki servisira skorajda ves svet; tudi Rusijo, Brazilijo, Iran in Indijo. Je največji, kar jih premore industrija. Nato pa so leta 2006 v Bukarešti odprli še tehnološki center z več kot 2500 inženirji, ki se ukvarjajo z razvojem, testiranjem in oblikovanjem novih vozil, nudijo pa tudi marketinško in tehnično pomoč. Sledila sta še oblikovalski center in center za testiranje. »Zaposlenih imamo 24 ljudi z vsega sveta,« pravi vodja oblikovalskega centra Geoff Gardiner, pri čemer sodelujejo tudi z bližnjimi šolami za oblikovanje. Na obliko, ki sicer še vedno ni v skladu z najsodobnejšimi trendi, so ponosni, prav tako na vse večjo kakovost vozil. »Za odšteti denar dobite veliko. Dacie so robustne, v sebi imajo nekaj nemškega. Z novimi modeli smo zadovoljni, kakovostno so na ravni nekaterih škod in cenejših volkswagnov,« je prepričan Xavier Francois Lescourret, zaposlen v oddelku za kakovost.
Testni center je na prostoru nekdanje vojaške baze, ki jo je Nicolae Ceausescu pogosto uporabljal za letenje s helikopterjem. »Sledimo enakim standardom in proceduram kot Renault širom po svetu. To je edini takšen inženirski center v vzhodni Evropi in v skupini Renault največji zunaj Francije,« pojasnjuje Sorin Buse, prvi mož centra, v katerem prednjačijo vzdržljivostni testi. Roboti tako na primer 24 ur na dan in pet dni v tednu odpirajo in zapirajo vrata ter testirajo spoje, avto pa je izpostavljen nizkim in visokim temperaturam ter vlagi. 22 dni takšnega testiranja je enako trem do petim letom realne uporabe avta v ekstremnih razmerah.
Prihodnost Dacie je svetla, da so jo kupci prepoznali kot kredibilno, pa potrjujejo predlanski prihodki, ki so dosegli 4,3 milijarde evrov, dobiček pa 101 milijon. V Sloveniji so lani prodali 2925 osebnih vozil in bili med deseterico najbolje prodajanih znamk na osmem mestu.
