Kot so denimo Zavarovalnica Vzajemna in druge zavarovalnice. Zavarovalnice sem navedla kot primer, ker se je nedolgo tega zaključila javna razprava o reformi zdravstvenega zavarovanja in je to še posebej pomembna okoliščina, ki govori v prid nameri Milojke Kolar Celarc, ministrice za zdravje, ki si je prizadevala dopolnilno zdravstveno zavarovanje »podržaviti«. V javni razpravi, ki to ni in ne more biti, dokler ne bo institucionalizirana, se to ni niti enkrat poudarilo kot prednost, si je pa okoli 500 zaposlenih v zavarovalnicah poskušalo zavarovati in obdržati svoj položaj v zasebnem sektorju, ki ni pod nadzorom, kakršnega so deležne javne institucije. Povrhu vsega pa je zdravje posameznika in vseh nas kot celote ne samo zasebna, marveč nacionalna dragotina, da sploh ne bi smelo priti do nekakšnega »nadstandardnega« dopolnilnega sprivatiziranega zdravstvenega zavarovanja. S pogledom nazaj je to zgolj uspeli poskus zaslužkarstva na račun strahu naroda pred izgubo zdravja in primerne ali vsaj zadostne zdravstvene oskrbe v okviru javnega zdravstva. Nekdo je pač dobro izkoristil našo naivnost. Ministrici Milojki Kolar Celarc pa niti zahvale za sicer hvale vreden trud.

A naj nadaljujem z opisom svoje pobude. Vlasti Nussdorfer, VČPRS, sem poslala pobudo, da – še zlasti kot odlična in izkušena pravnica – morebiti poskuša v pravni oziroma pravniški sferi spodbuditi razpravo o interpretativnih možnostih tega člena ob sočasni obravnavi ustavnega člena 15. Kot uvodoma rečeno, 159. člen Ustave RS varuha omejuje na prej opisani način pri sprejemu in nadaljnji obravnavi pritožb zaradi kršitev človekovih pravic. A ustavo je treba brati kot celoto in ne le njenih posameznih členov. Zato bi morebiti bilo možno iz ustave kot celote izluščiti interpretacijo, ki določbo 159. člena ustave naredi ohlapnejšo od njenih dosedanjih razlag.

Tako denimo – to pa je jedro moje pobude – peti odstavek člena 15 iste ustave govori, da (citiram): »Nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri.« In če upoštevamo pri tem še prvi odstavek istega člena, ki govori da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave, je pa mogoče to razumeti tudi tako, da lahko ima – ne glede na razmerje med kršiteljem človekove pravice in deležnikom te kršitve – primarno vlogo kršitev človekove pravice sâma in ne razmerje med pritožnikom in kršiteljem pravice.

Kajti človekova pravica je vedno človekova pravica – zakaj bi bile le določene kršitve pravic »obsojene« pred rednimi sodišči zgolj zaradi zasebnega razmerja med toženim in tožnikom? Zunaj tega bi mogel in tudi moral varuh človekovih pravic postati neke vrste varuh skrbnik pravic posameznika, spremljajoč njegov primer že od samega začetka in ne čakajoč, da se prvo zvrstijo vsa sodišča, ki jih mora pritožnik »prekljukati«, šele nato pa je na vrsti varuh.

Osebno menim, da bi morala imeti vsaka človekova pravica, ki jo država mora zagotavljati (obvezno izobraževanje, obvezno zdravljenje, obvezno socialno varstvo, obvezno skrbstvo, obvezni promet – železniški, mestni, medkrajevni…), prednost pri obravnavi pred varuhom človekovih pravic, ne glede na razmerje med javnim in zasebnim.

In ne na zadnjem mestu: kar je država po ustavi dolžna zagotoviti, naj ne sprevrača na zasebno sfero. To mora postati aksiom, če hočemo državo sploh še imeti in če hočemo preseči neproduktivne razprave o izgonu države iz vsega, kar diši po zaslužkarstvu in bi se dalo z nasilnim lobiranjem sprivatizirati.

Ida Čuden Rebula, Sežana