Zenovski samostanski mojstri so imeli od nekdaj učence, vajence; vsak je imel kakega naslednika, ki si ga je »gojil«. Nekoč k velikemu mojstru pride mlad kandidat in se mu ponudi v uk. »Zvesto vam bom služil, če mi le obljubite, da mi ne boste nič prikrivali.« Učitelj mu to obljubi in mu poda metlo. Vajenček potem leta in leta pometa dvorišče, ureja vrt, ga zaliva, obrezuje, opleva, grablja in tako naprej, ne da bi mu mojster še kdaj namenil vsaj en pogled ali besedico. Po kakih tridesetih letih se po naključju znajdeta oba hkrati na vrtu. Učitelj, že starec, gre mimo jasminovega grma, obstane in reče vajencu, ki je zdaj že v najboljših letih: »Ah, vonj jasminovega grma… Se spomniš, ko sem ti obljubil, da ti ne bom nič prikrival?« Učenec pade na kolena, doživel je hipno presvetljenje, satori – in po učiteljevi smrti nasledi položaj velikega učitelja.
(Foto: AP)
V besedilu, ki sledi, je nekaj, kar me je spomnilo na zgornji koan, ne znam pa položiti prsta na ustrezno mesto.