Kolumna verjetno povsem nehote razkrije eno najpomembnejših dilem pri urejanju odnosa med politiko in kulturo: naj bo kulturni sistem povsem avtonomen in povezan s politiko zgolj ob vsakokratnem odločanju o letnem proračunu za kulturo, ali pa naj bo kulturna politika ena od javnih politik in naj uresničuje javni interes za kulturo.

Pipan kritizira birokratsko naravo javnega interesa in ugotavlja, da lahko javni interes ustvarja le kultura sama s »svojo kulturno politiko«. S tem zadene bistvo prvega pristopa, pri katerem je kultura notranja zadeva kulturnikov, ki jo označujejo, če si izposodimo pojme iz sistemske teorije, samoreferenčnost (vsako dejanje se nanaša le samo nase in je lahko ustrezno razumljeno le znotraj tega sistema), avtopoetičnost (sama postavlja meje z okoljem, pri čemer postane izključujoča in samousmerjevalna) in emergentnost (se reproducira znotraj same sebe). Avtonomen kulturnopolitični model pomeni torej sistem, ki sam odreja specifične odnose z okoljem po svojih merilih. Tak model je v postmoderni družbi z visoko specializiranimi družbenimi podsistemi več kot legitimen. Vprašanje pa je, ali se lahko obnese v daljšem časovnem obdobju, ne da bi se avtonomna kulturna politika prej ko slej znašla povsem na družbenem obrobju kot kvečjemu nekakšno družbeno nepomembno »nujno zlo« in bo odsotnost politike v kulturni politiki postala problem, in ne rešitev. Menimo, da smo priča takšnemu procesu. Naša kulturna politika je od osamosvojitve naprej bolj ali manj prepuščena sama sebi in po sili razmer postaja notranja zadeva kulturnikov. Politika je namreč že zdavnaj v pretežni meri izgubila interes zanjo, kar se kaže tudi v radikalnem zmanjševanju proračunskih sredstev za kulturo.

V takšnih razmerah SRČ ne soglaša z všečnostjo ideje o kulturni avtonomiji, ampak išče model, ki bi jasno postavil mejo med političnim in strokovnim mandatom oziroma zagotovil odgovornost države za stanje v kulturi in dolžnost politike, da se s kulturo ukvarja z vso dolžno pozornostjo in skrbjo. Po drugi strani pa bi jasno postavili mejo, kje se mora vloga politike končati bodisi zato, ker je potrebna strokovna ekspertiza, bodisi zaradi zagotovitve umetniške svobode. Zato izhaja predlog zakona SRČ iz načela dvojnosti: politika, ki je pridobila demokratični mandat na volitvah, odloča na institucionalni ravni s tem, da postavlja cilje in prioritete (odgovarja na vprašanje KAJ), stroka pa na instrumentalni ravni pove, KAKO te cilje in prioritete doseči (programi, projekti, spodbude itd.). Stroka ima po predlogu SRČ tudi ključno vlogo pri informiranju politike, ko ta odloča na institucionalni ravni. V ta namen so predvideni različni mehanizmi, kot informacijski sistem ministrstva s kakovostno kulturno statistiko in sposobnostjo njenega interpretiranja, uvedba raziskovalno-analitične podpore Nacionalnemu svetu za kulturo (da ta ne bo več brezzobi tiger), obvezni strokovni izvedbeni načrti po posameznih prioritetah iz Nacionalnega programa za kulturo, obvezna (tudi mednarodna) evalvacija doseganja ciljev tako iz vsakokratnega Nacionalnega programa za kulturo kot iz javnih razpisov in pozivov ter poslanstva iz ustanovitvenih aktov javnih zavodov, okrepljena strokovna služba ministrstva z na mandat vezanimi vodilnimi strokovnjaki in področnimi svetniki… Na instrumentalni ravni pa stroka odloča sama prek, na primer, uvedbe instituta selektorja, na katerega minister prenese odločanje o financiranju v okviru posameznih razpisov in pozivov ali bistveno okrepljenega položaja direktorja, saj odloča v okviru poslanstva samostojno, ali pravice in dolžnosti področnih svetnikov, da javno predlagajo in branijo področne razvojne vizije…

Seveda tak sistem zahteva okrepljen javni nadzor, zato povečujemo preglednost odločanja in dialoškost. Nacionalni svet za kulturo ima tako bistveno večjo vlogo, ko gre za kadrovanje direktorjev in področnih svetnikov ali nadzor nad ministrstvom z lastno analitiko in evalvacijo ali tako imenovan strukturiran dialog z vsemi zainteresiranimi skupinami. Enako velja za svete javnih zavodov, ki so sestavljeni iz vseh zainteresiranih skupin, ki izrazijo za to interes in imajo pravico veta na strateški načrt in so lahko predlagatelj odpoklica direktorja zaradi slabih rezultatov itd.

SRČ meni, da je čas za razpravo, ali naj kultura ostane notranja zadeva kulturnikov in se hočeš nočeš umakne na družbeno obrobje, ali pa naj postane javna zadeva, za katero mora politika prevzeti odgovornost in ji z roko v roki s stroko dati nov zagon.

DR. VESNA ČOPIČ, DR. BORUT SMREKAR, MITJA ROTOVNIK