Odločitev je bila enostavna. Že lani sem povedal, da bi zelo rad znova zaigral na olimpijskih igrah, zato je Olimpija moja zadnja priložnost, da se vrnem v tekmovalni ritem. Alpska liga resda ni preveč kakovostna, hokej se ne igra na najvišji ravni, vendar imamo vratarji posebne zadolžitve. Tako kot v vsakem tekmovanju bom moral tudi v alpski ligi ujeti čim več ploščkov. Pri odločitvi je prevladala tudi bližina doma, saj že štiri leta živim v Ljubljani. O selitvi na tuje nisem razmišljal.
S čim vas je prepričal predsednik kluba Tomaž Vnuk?Spoznal sem, da v Tivoliju gradijo nove temelje. Verjamem, da ne bomo živeli od praznih obljub in da bomo sezono spravili pod streho. Prepričal pa sem se pravzaprav kar sam. Če bi počival še drugo sezono zapored, se ne bi mogel več vrniti v profesionalni hokej. Največji izziv je vrnitev v tekmovalni pogon, kar bi mi odprlo možnosti za nastop v olimpijskem Pjongčangu in Budimpešti, kjer bo reprezentanca prihodnjo pomlad znova lovila uvrstitev v skupino A. Zavedam se, da bo moja pot zahtevna, vendar bom dal vse od sebe, da me bo selektor Nik Zupančič opazil in preizkusil mojo formo.
Maja vas ni bilo v Parizu. Prvenstvo ste po dolgih letih spremljali od doma.Težko mi je bilo, saj poznam vse reprezentante. Čutil sem, kaj preživljajo v garderobi. Nervoza je bila iz tekme v tekmo večja, zato je bilo še težje prikazati vrhunske igre. Verjamem, da so igralci dali vse od sebe, o razlogih za izpad v skupino B pa je bilo že veliko napisanega.
Koliko stika ste imeli z ledeno ploskvijo v minuli sezoni?Malo. Če nisi vseskozi na ledu, ti ne pomaga kaj dosti. Veliko hokejistov na svetu je že spustilo kakšno sezono, a jim je uspela vrnitev v velikem slogu. Moja glava je zdaj spočita, želja po dokazovanju pa ogromna.
Za Olimpijo ste nazadnje igrali pred petnajstimi leti. Vmes sta v Ljubljani propadla že dva kluba, HK Olimpija je tretji poskus reševanja tivolskega hokeja.Upam, da bodo novi obrazi pripomogli k stabilnejšim razmeram. Zgodovina je pestra, a jo moramo pustiti za seboj. Sedanje vodstvo postavlja nove temelje, da se bo tivolski hokej vrnil na pota stare slave. Če bomo igrali borben in srčen hokej, se bodo navijači vrnili na tribune, v alpski ligi pa bodo lahko spremljali tudi derbije z Jesenicami. Seveda bi vsi najraje videli, da bi Olimpija in Jesenice igrala v EBEL, vendar bo treba zaradi vseh težav v zadnjih letih še malo počakati. Zdaj Olimpija začenja z izhodišča.
Ste bili v igri za prestop na Jesenice?Ne. Nekaj stikov smo vzpostavili, vendar je bila Olimpija zame edina možnost. V pogodbo smo zapisali, da lahko z določeno odškodnino zapustim Ljubljano, če bi dobil mikavno ponudbo iz močne lige.
Morda boste s svojo odločitvijo sprožili val prihodov v Olimpijo.To bi bilo izjemno. Od kakovosti moštva bodo odvisni tudi rezultati. Sam ne bom zmogel vsega, saj je hokej moštveni šport, zato bomo morali vsi garati za skupni cilj. Z izkušnjami lahko pomagam drugemu vratarju in pripomorem k zdravi klubski zgodbi.
Ste v času neigranja razmišljali tudi o koncu kariere?Postavljal sem si veliko vprašanj. Kakšen mesec ali dva premora mi je poleti še ustrezalo, potem pa je postajalo vse težje. Doslej sem bil vsako leto navajen hokejske rutine, v minuli sezoni pa tega ni bilo. Če se zdaj ne bi vrnil v pogon, bi se najverjetneje moral posvetiti drugim izzivom.
