Kevin Durant velja za strelca, ki ga je v ligi NBA najtežje ustaviti, in enega najboljših košarkarjev v bogati zgodovini igre z oranžno usnjeno žogo. Strokovnjaki onkraj Atlantskega oceana so govorili, da je preveč prijazen, da bi bil kot Michael Jordan, in da je pretih, da bi s prestola izrinil LeBrona Jamesa. »S svojo prijaznostjo bi lahko ubijal,« so zapisali v enem od ameriških medijev.
Danes ne razmišljajo več tako. Kevin Durant je namreč z ekipo Golden State Warriors prišel do svojega prvega naslova prvaka v ligi NBA, hkrati pa je bil po zaslugi fenomenalnih predstav soglasno izbran za najkoristnejšega igralca (MVP) finala. V solzah sreče, ki jih je točil po zmagi s 4:1 proti Cleveland Cavaliers, je bilo zmešanih veliko čustev, tudi tistih grenkih, ki jih je doživljal lansko poletje, ko je po devetih sezonah iz Oklahoma Cityja prestopil h Golden Statu. Številni poznavalci in navijači so potezo označili za strahopetno, saj naj bi se pridružil moštvu, ki mu ga ni uspelo premagati. Oklahoma City je namreč lani v finalu zahodne konference proti Golden Statu že vodila s 3:1 v zmagah, pa nato izpadla. Kakor koli, Kevin Durant je trenutno na vrhu košarkarskega sveta, s katerega se glede na situacijo še nekaj časa ne namerava umakniti.
V spomin na trenerja nosi številko 35
Solze so sicer nekaj, kar je pri Kevinu Durantu v zadnjih letih stalnica. Tudi zato, ker kot otrok ni smel jokati. »Danes jokam za vsako malenkost. Ravno pred kratkim sem gledal posnetek, ko so v Miamiju do smrti ustrelili otroka, njegov oče, ki je bil poleg, pa je nemočno kričal na strelca. Zlomil sem se. Odkar sem odrasel, sem veliko bolj čustven. Kot otroka so me učili, da ne smem jokati, a solze niso slaba stvar. Pokažejo, da človeku ni vseeno,« razlaga Kevin Durant, ki je solze točil tudi ob imenovanju za MVP rednega dela sezone lige NBA leta 2014. »Eden največjih trenutkov zunaj igrišča v zgodovini košarke,« je njegov takratni govor označil eden izmed najbolj znanih športnih kolumnistov v ZDA Bill Simmons.
Durant se je v omenjenem govoru še kot član Oklahoma Cityja dotaknil marsičesa, a največ časa je posvetil svojemu največjemu navdihu v življenju – mami Wandi Pratt, ki ga je povila pri vsega 21 letih. »Ti si pravi MVP,« ji je takrat dejal čustveno. Wanda, mati samohranilka, je Kevina in njegovega brata Tonyja od mladih nog spodbujala k ukvarjanju s športom, saj ju je na tak način ubranila pred kriminalom na ulicah Seat Pleasanta v Marylandu. Ne glede na težke okoliščine je svojima sinovoma želela ponuditi možnost uspeha v življenju. Zato je sprejela tudi nočno fizično delo na bližnji pošti. »Ko naju je z bratom zvečer poljubila za lahko noč, sem v njenih očeh videl izmučenost. Kljub temu se ni nikoli pritoževala. Skrbela je, da sva s Tonyjem imela vse, kar imajo drugi, ob tem pa je z nama preživela praktično vsak prost trenutek.«
Durant se je ob tem zamislil. Če lahko njegova mama za njiju žrtvuje vse, potem tudi on pri treningih ne sme popustiti niti za ped. Wandi je pri zgolj osmih letih obljubil, da bo nekoč zaigral v ligi NBA in postal prvak, ona pa se ob tem ni smejala, temveč je poskrbela, da je sinu zares uspelo. »Včasih me je prebudila sredi noči, da sem delal sklece in trebušnjake. 'Če želiš zares uspeti, moraš delati več kot drugi,' je dejala. Lahko bi spala, a je želela, da uresničim svoje sanje.«
Čeprav mama zaseda prvo mesto v njegovem srcu, je bil Durant močno navezan tudi na babico, pri kateri je z družino preživljal čas, ko ni bil na košarkarskem igrišču. Zato ima na trebuhu vtetovirano njeno hišo, v kateri je doživel mnogo lepih trenutkov, a tudi groznega, ko je pred njegovimi očmi umrla teta Pearl. »Nenadoma je začela kašljati, iz njenih ust pa je curljala kri. Imela je raka, a tega nisem vedel. V tridesetih minutah je bila mrtva,« se spominja Durant, ki je kmalu zatem izgubil še trenerja Charlesa Craiga. Pri 35 letih so ga ustrelili v hrbet, ko je poskušal preprečiti pretep na ulici. Od tedaj v spomin nanj na dresu nosi številko 35.
Želel se je pomešati med vrstnike, a je izstopal
Kot otrok je imel Durant velike težave s samozavestjo in bil precej zaprt človek. Delno zaradi osebnosti, saj pravi, da mora človeka spoznati, preden se odpre. A glavni razlog je bil višina. Sredi osnovne šole je namreč meril že več kot 184 centimetrov in bil tako višji od vseh sošolcev ter večine učiteljev. Ob tem pa je bil povsem suhljat. »Vse, kar sem si takrat želel, je bilo, da bi se pomešal med vrstnike. A sem izstopal, zaradi višine in tudi drugače. Vse se je spremenilo, ko sem si začel ustvarjati ime v košarki. Uvidel sem, da je višina pravzaprav blagoslov. A težave s samozavestjo s tem niso izginile. Za to je bil potreben čas,« pripoveduje Durant, ki je bil kasneje po odlični sezoni 2007 na univerzi Teksas imenovan za najboljšega posameznika (national player of the year) sezone univerzitetne lige (NCAA), Seattle SuperSonics pa so ga na naboru tega leta izbrali kot drugega. »Njihovo potezo sem si razlagal tako, da računajo name in da jih moram pripeljati do finala.«
In jih je. Ne sicer Seattle SuperSonics, saj so se leta 2008 preselili v Oklahoma City in se preimenovali v Thunder. V sezoni 2011/2012 so se za naslov prvaka pomerili z Miami Heat, ki je bil boljši s 4:1 v zmagah. Kljub porazu je Duranta misel na šampionski prstan in trofejo Larryja O'Briena omrežila, v lovljenju lovorike pa se je lani poleti odločil, da se v Golden Statu pridruži Stephu Curryju, Klayu Thompsonu, Draymondu Greenu, Andreju Iguodali in drugim. Vse drugo je zgodovina. Nazivom novinca leta (2008), najkoristnejšega igralca sezone (2014) ter zlatim kolajnam z reprezentanco ZDA z olimpijskih iger (2012, 2016) in svetovnega prvenstva (2010) je dodal tisto najpomembnejšo – naslov NBA-prvaka, ki ga je oplemenitil z nazivom najkoristnejšega igralca (MVP) finala.
Durant je z uspehom postal šele tretji košarkar v ligi NBA po letu 1969, ki je do naziva najkoristnejšega igralca finala z novo ekipo prišel v prvem letu. Pred tem je to uspelo Magicu Johnsonu z LA Lakers leta 1980 in Mosesu Malonu s Philadelphio 76'ers leta 1983. Ob tem se je pridružil Wiltu Chamberlainu in Michaelu Jordanu kot tretji posameznik, ki je bil štirikrat najboljši strelec sezone in ob tem osvojil tudi NBA-naslov. »Uspelo nama je. Povedal sem ti, da bo tako, ko sem bil majhen,« Durant v izjavah ni pozabil na svojo mamo. V finalu je letos povprečno dosegal po 35,2 točke, 8,4 skoka in 5,4 asistence, iz igre pa metal s kar 55,6-odstotno uspešnostjo.
Kljub neverjetnim številkam pa je 206 centimetrov visoki košarkar ostal tak, kot je bil. Novinarjem je kar nekoliko plaho in prijazno pojasnil, da je za naslov prvaka zaslužna vsa ekipa in ne zgolj on. »Košarka je moštveni šport, v katerem se moraš za uspeh žrtvovati. Pridejo trenutki, ko si pomemben ti, in trenutki, ko moraš stvari prepustiti soigralcem. Trudil sem se, da sem to upošteval. Andre Iguodala mi je ves čas ponavljal: 'To je tvoj trenutek, vzemi, kar ti pripada.' Odvrnil sem mu, da gre za nas, za moštvo in za vsakega posameznika v njem.«
