Sporni referendum

Škoda, škoda, da predsednik vlade in njegova Stranka modernega centra (SMC) še zdaj ne moreta razumeti, da sta si neljubi referendum izsilila sama s svojo nesposobnostjo sporazumevanja z drugačnim mnenjem, ki se pač ne strinja s predloženimi načrti in predračuni. Utišani sogovorniki niso imeli na izbiro nobene druge možnosti kot referendum, to legalno in legitimno zasilno zavoro, s katero skušajo zavreti, kot trdijo, pogrezanje v novo šlamastiko, v novi TEŠ 6; ta država res ne potrebuje novih bridkih izkušenj. Je pa to skoraj že postalo priljubljena oblika nepreglednega demokratičnega odločanja, za katerim pobudniki referenduma vidijo investicijo velikanskih razsežnosti s preveč finančnimi nedorečenostmi, s preveč tehničnimi neznankami in s preveč raztegljivimi predračuni. Zaradi tega se pač ne strinjajo. Kar je naposled njihova državljanska pravica. Ni pa res, da bodo zdaj prav oni krivi za zamudo, ki so jo 20 let ustvarjale vlade, ves čas samo vlade, kolikor jih je že bilo. Zato bi bilo edino pošteno, da bi se lepo same zmenile, katera je bolj kriva.

Je pa vse skupaj nerodna reč, tale drugi tir. Kolikor se ve – vsega se tako nikoli ne ve, kajne, to že vemo –, imamo zanesljivo pod streho komaj še kaj drugega kot že omenjeno ministrovo lopato. Še tega nam doslej niso mogli natančno povedati, kaj bi pravzaprav radi zgradili – enotirno progo ali dvotirno? Šele predvčerajšnjim so se zmenili za dvotirno, kar ni prezgodaj, saj imamo načrte, gradbeno dovoljenje, predračune in posebni zakon samo za enotirno. Ampak ker menda krvavo potrebujemo dvotirno oziroma jo zanesljivo bomo potrebovali tedaj, čez osem ali deset let, ko bo vse zgrajeno, je to vendarle napredek. Naposled se je minister še pred ne tako davnim hvalil, da Slovenija drugega tira sploh ne potrebuje. Seveda ga ne bomo zaradi tega lovili za besedo, je pa dobro razčistiti vse nejasnosti že prej, preden začnemo vrtati in kopati v zemljo. Tudi nove projekte je dobro imeti že izdelane (da bi jih potihoma že imeli, ni verjetno, saj bi vest o tem pri nas gotovo že pricurljala po ustaljeni poti v javnost).

Naposled pa, roko na srce, je bilo resnega, strokovno podprtega pogovarjanja bore malo, tako da drugačni pameti ne gre zameriti, če se ni hotela sprijazniti z vsem, kar počne vlada. Ravno to zdaj jemlje kredibilnost ihtavi naglici, češ da ni več časa za premislek in debate, da gremo zdaj delat! Po tej logiki bo časa, kot običajno, spet dovolj potem, ko bo že prepozno.

Nič čudnega, da je tako zameštran posel na koncu postal še strankarska igra, saj stranke niso mogle spregledati tako idealne priložnosti za nagajanje. O tem bi morala razmisliti tudi SMC, ko je v odborih demokracije ves čas zavračala sleherno drugačnost z vzvišeno retoriko nekdanje enostrankarske diktature. Ta metoda zavračanja je dosegla vrh, ko si je državni sekretar na državni televiziji privoščil razkošje, da ni v razpravi niti poskušal odgovoriti na vprašanje, čemu v sprejetem programu določilo, ki nas zavezuje, da bomo lahko po končanih delih še desetletja plačevali 450 milijonov evrov dodatnih obveznosti. Sledil je vzvišen molk. Kot da se s tako ubogo plačo ni vredno pogovarjati o 450 milijonih – ko gre pa vendar za milijarde…

P. S.: Z nekolikšnim pomanjkanjem dolžnega spoštovanja bi se dalo odrezavi način komuniciranja razumeti tudi kot dosežek izraelskih svetovalcev, ki na državne stroške učijo našo vlado vladati. Vladati bolj odločno, da se to vidi na kilometer daleč. Pribijati stavke po vojaško se je že prej naučil tudi predsednik države, ki pa je naposled vrhovni poveljnik vojske, s katerim se ne debatira, ali je res tako, kot reče. Očitno strategi menijo, da je treba zdaj tako naučiti tudi druge, da tu ni demokracije in šale, od ministrov navzdol pa do vratarjev! (Ampak, ali ni zanimivo, da si v nobenem drugem poklicu ne morejo privoščiti, da bi jih na državne stroške hodili iz tujine učit svetovalci, če česa ne znajo, recimo, če kirurg ne bi vedel, kje zarezati v tkivo, ali statik ne bi znal izračunati trdnosti nosilnih elementov, ali če novinar ne bi znal napisati članka, ja, edino pri vladanju so pa izjeme normalnost – tam se srečneži lahko učijo vladanja šele pozneje, ko jih že imamo. Ko že vladajo. Bog se nas usmili.)