Pogajanja o višini povprečnine, ki je podlaga za razdeljevanje javnega denarja občinam, so potekala brez resnih in kakovostnih podatkov ter analiz. Na mizo jih niso prinesli ne pristojni ministrstvi ne občine. To je le ena od ugotovitev računskega sodišča, ki je pod drobnogled vzelo vlado, ministrstvo za finance in ministrstvo za javno upravo ter njihovo vlogo v sistemu financiranja občin med letoma 2014 in 2015.

Država občinam skozi primerno porabo razdeli dobro milijardo evrov ali polovico denarja, ki ga občine na leto porabijo. Revizija je vnovič opozorila, da financiranje ne poteka optimalno: predpisi so pomanjkljivi, pristojne službe so povprečnino določile bolj na palec kot pa po metodologiji za izračun, raznolikost občin, vpliv najrazličnejših scenarijev in stanje javnih financ so bili pri tem premalo upoštevani.

Ohlapna pravila omogočajo sedenje na dveh bregovih

Sistem povprečnine se najprej poruši že pri samih predpisih in postopku določitve. »Največji problem je nejasnost predpisov, ki bi definirali vrsto in obseg nalog, ki jih morajo občine zagotavljati. Zato je tudi nemogoče reči, ali je sistem financiranja pravičen,« pojasnjuje prvi državni revizor in predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel. Ohlapna pravila dopuščajo, da občine in pogajalci z državne strani vsako leto med pogajanji ostajajo na različnih bregovih, vsak prepričan o svojem prav in v iskanju lastnih interesov. Bolj kot o resničnih podatkih in analizah, iz katerih bi bilo razvidno, ali občine dobivajo dovolj sredstev za obvezne naloge, se tako prerekajo o pravni praznini. Sistemu izračuna povprečnine med drugim manjka tudi varovalka, ki bi upoštevala aktualno stanje javnih financ. Zaradi upoštevanja štiri leta starih podatkov o stroških občin se tako v času recesije smeje občinam, v času konjunkture pa državi.

Država ne preverja, kako so naloge opravljene

Analiza, ki ne more biti v veselje ne županom in ne ministrom, naprej razgalja, da ministrstva ne spremljajo izvajanja nalog, ki jih je država podelila občinam. »Država tako niti ne more ugotoviti, ali je z opravljenim zadovoljna ali pa bi bilo bolje, če jim določene naloge odvzame in jih naprej opravlja sama,« je pojasnil Vesel. Sistem financiranja namreč upošteva le številke, ničesar pa ne reče o tem, kako kakovostno in učinkovito so potem občine naloge opravile. Tako se eni in drugi pogajajo le o višini zneska. Ministrstvo za javno upravo se brani, da to delo ne sodi v njihovo pristojnost in da bi bilo ocene o učinkovitosti porabe razdeljenega denarja zelo težko pridobiti in bi bile za nameček še težko empirično dokazljive.

Drugi problem Vesel vidi v tem, da pristojne službe niso spremljale, kako posamezni korekcijski faktorji pri izračunu (dolžina lokalnih cest, delež starejših, mlajših občanov…) v resnici prispevajo k pravični razdelitvi. »Osupnilo nas je, da nam na ministrstvu za javno upravo niso znali pojasniti, zakaj ravno ti faktorji in zakaj ravno v takem obsegu,« je povedal Vesel. Kratke analize pravičnosti, za katero po Veselovih besedah niso porabili prav veliko časa, so se zato lotili kar na računskem sodišču. Pokazala je, da izračun preveč teže daje dolžini lokalnih cest in deležu mlajših prebivalcev, premalo pa deležu starejših občanov, starih več kot 65 let. Po Veselovem mnenju bi veljalo okrepiti tudi sodelovanje med obema ministrstvoma, saj to ni bilo zgledno. Obe ministrstvi sta sicer v obravnavanem obdobju odkrili nekatere pomanjkljivosti sistema povprečnin. Finančno ministrstvo sprememb ni predlagalo, Koprivnikarjevo ministrstvo pa je nanje odgovorilo s pripravo novele zakona o financiranju občin. Predlog je trenutno v državnem zboru, že zdaj pa je jasno, da ne odgovarja povsem na ključno vprašanje: katere naloge natanko država plačuje in v kakšnem obsegu želi, da so te opravljene.