Kaj ima Nasa, ameriška vesoljska agencija, skupnega z vrtnarjenjem? Na prvi pogled nič, a v resnici veliko. Nasa zavoljo ideje o odpravi na Mars preizkuša najrazličnejše načine gojenja zelenjave. Lahko se zgodi, da bodo katere od teh tehnologij v prihodnosti popolnoma sprejemljive oblike vrtnarjenja. Nekatere so že – v mestih je vse več urbanih tehnoloških vrtov, ki niso zunaj, temveč v stanovanjih ali praznih industrijskih halah in v katerih zelenjavo gojijo v podobnih razmerah kot v vesoljskem vrtu pod umetno svetlobo v vodi. Za tako zaprto in nadzorovano vzgojo zelenjave pa so še kako dobrodošli izsledki Nase, ki bi kmetovalcem lahko ponudila podatke o optimalni porabi vode in gnojil za največje pridelke.
Seveda je najbolj zanesljiv vesoljski vrt na Mednarodni vesoljski postaji, kjer lahko v dejanskih okoliščinah preverjajo, katera zelenjava se najbolje odziva na breztežnost. Tako od časa do časa medije razveseli novica, da so astronavti na Mednarodni vesoljski postaji pojedli doma pridelano solato ali katero drugo zelenjavo. Čeprav izbor ni širok: do zdaj so se najbolj obnesli grah, solata in redkvice, zmagovalka med vsemi pa je japonska solata mizuno.
Princip vesoljskega vrta je preprost, saj uporabljajo prostor podobno kot rastlinjak. Vodo in svetlobo uravnavajo avtomatično, le vpliva breztežnosti na rastline ne morejo nadzorovati. Namen eksperimenta je namreč ugotoviti tudi, kaj breztežnost pomeni za razvoj mikroorganizmov, saj mora biti zelenjava, pridelana v vesoljskem vrtu, varna za konzumiranje. Zato morajo poznati postopke, s katerimi bi že pred izstrelitvijo v vesolje lahko omejili število mikroorganizmov. Prav tako morajo vedeti, kako optimizirati rast v danih okoliščinah omejenih virov.
Od leta 2002, ko so začeli vesoljski vrt, imenovan Lada, so v vesolju dvajsetkrat vzgojili posevke v petnajstih različnih koreninskih modulih. Lani so naredili tudi preizkus, ko so enak posevek vzgojili v dveh vesoljskih steklenjakih, a z različnimi postopki vrtnarjenja, da bi lahko neposredno primerjali rezultate. Za to so se odločili, ker se je v enem prejšnjih poskusov pokvaril koreninski modul, ki dovaja količino vode in gnojila, tako da je rastoča zelenjava dobivala preveč vode. Zato so module izboljšali, da bi zelenjava dobivala optimalno količino hranljivih snovi. Na veliko presenečenje vseh pa se je izkazalo, da je zelenjava v pokvarjenih starih modulih dvakrat hitreje proizvajala liste. Zaradi tega so spoznali, da so bili v prejšnjih poskusih z vodo verjetno preveč varčni in zato rastline v mikrogravitaciji niso uspevale tako, kot bi sicer na Zemlji.
Sobne rastline za astronavte
Nasa preučuje tudi, kako zelene rastline izboljšujejo življenjsko okolje. Zato je vesoljski vrt ne le pridelovalnik hrane, temveč tudi prostor ugodja in relaksacije. Psihološki vpliv zelenih rastlin bo po Nasinem mnenju še posebno pomemben pri dolgotrajnih poletih daleč od Zemlje. Zato so tudi raziskovali, katere sobne rastline dobro vplivajo na življenjsko okolje v zaprtih prostorih. Ne le da znižujejo raven stresa, temveč tudi čistijo zrak. Na prvem mestu koristnih rastlin se je znašla aloja vera, za katero se je izkazalo, da je sposobna očistiti zrak, ki je bil onesnažen s kemičnimi sestavinami v čistilih. Spatifil iz zraka čisti ogljikov monoksid in formaldehid, slednjega zelo uspešno čisti tudi bršljan. Bambusova palma se je izkazala odlično pri čiščenju benzena in trikloretilena. Za zdaj pa ni znano, ali nameravajo na bodoče dolge vesoljske odprave kot nujno opremo vzeti tudi sobne rastline.
