V razpravno sobo 141 okrožnega sodišča v Mariboru je bila Jožica Keršič pripravljena vstopiti izključno pod pogojem, da v njej ne bo obtoženega Janeza Pušnika. Sodni senat pod predsedovanjem Andreje Lukeš je uslišal njeno prošnjo. Na pričanje so 58-letno oškodovanko iz Ogljenšaka pri Zgornji Polskavi povabili šele potem, ko sta pravosodna policista odpeljala obdolženega nazaj v priporno celico.
Keršičeva bi morala pred sodni senat stopiti že v petek, vendar jo je namesto na sodišče sin odpeljal na psihiatrijo. Oškodovanka je namreč od lanskega 10. septembra psihično travmatizirana. Ob misli, da bi bila v istem prostoru kot Pušnik, doživi napad paničnega strahu. S počasnimi in negotovimi koraki, pod opaznim vplivom močnih pomirjeval, se je včeraj privlekla pred kateder. Na nogah se je obdržala le dobro minuto, nakar se je posedla, sodnica pa je prebrala njeno pričanje iz preiskave.
Pušnika – domačini ga kličejo Cek – je spoznala leta 2015. Sprva je bil ljubezniv, pozoren. »Bila sva na neki način partnerja,« je razložila oškodovanka. Decembra 2015 ji je začel očitati, da preveč časa posveča svojim društvenim aktivnostim. Začel jo je zasledovati, nadzirati, postal je skrajno ljubosumen, očital ji je, da prešuštvuje.
Skozi balkon splezal v spalnico
Ko je hotela prekiniti razmerje, ji je grozil, da jo bo ubil. »'Naju bo samo zemlja ločila', mi je govoril,« se je spominjala Keršičeva. Bil je tudi fizično nasilen. »Vrgel me je na posteljo in rekel, da mi bo strl tilnik in me zabrisal skozi okno,« je opisala incident. Osmega septembra lani se je zaupala sinu. Prepričal jo je, da je nasilneža prijavila policiji.
Tistega večera je Pušnik prišel v Ogljenšak. Splezal je na balkon in skozi okno vstopil v oškodovankino spalnico. Hodil je po hiši in iskal Jožico, ki pa se je pravočasno skrila v stanovanje svojega sina in poklicala policijo. Pušnika so prijeli v neposredni bližini njenega bivališča in ga po zaslišanju izpustili na prostost.
Mislila je, da je konec
Desetega septembra popoldne se je Keršičeva ustavila v gostilni Golob v Bukovju. Na parkirišču je zagledala Pušnika, kako se je pripeljal z motorjem. »Pojdi, prosim, samo pojdi,« sem mu rekla. »Grdo me je pogledal, zgrabil me je za oblačila in me vrgel na tla. Z obema rokama me je začel daviti, kričala sem, mahala, brcala. Ko so mi pošle moči, se je z podlaktjo naslonil na moj vrat, videla sem že zvezde in mislila sem, da je konec.«
Tedaj je ven pritekel gostilničar Dominik Golob. Lotil se je napadalca, na pomoč je pritekla tudi njegova hči Simona. Golob ga je tepel, ga vlekel in potiskal, a veliko močnejši in težji moški se ni ustavil. Šele ko ga je brcnil v roko tako, da mu jo je spodneslo in je spustil žrtev, sta s hčerko rešila Keršičevo. Storilec je brez besed sedel na motor in odbrzel po cesti.
»Poklicala sem 113 in povedala, kaj se je zgodilo. Skoraj sem omedlela,« se je spominjala oškodovanka. »Na zdravljenju sem bila pet dni, utrpela sem poškodbe vratu, požiralnika in sapnika. Psihično sem na tleh, na psihiatriji sem bila štirikrat, razmišljala sem o samomoru. Zvečer si ne upam več ven.«
Izgovarja se na izgubo spomina
Pušnik se je še istega dne prostovoljno oglasil na policijski postaji. Odvzeli so mu prostost, preiskovalni sodnik pa ga je vtaknil v pripor. Obtožnica 55-letnemu Slovenjebistričanu očita poskus umora, grožnje in neupravičen vstop v stanovanje. Tožilka Aleksandra Kolarič je v primeru priznanja krivde predlagala izrek enotne zaporne kazni 16 let in 10 mesecev.
Obtoženi zavrača krivdo in se izgovarja na to, da se ne spominja, kaj se je dogajalo na dvorišču gostilne Golob. Vztraja tudi, da Keršičeva ni prekinila njunega razmerja. »Nikoli se nisva kregala, dokler se niso vpletli njeni sinovi,« je dejal.
Pred koncem zaslišanja Keršičeve so Pušnika pripeljali nazaj v sodno dvorano in ga posedli v zadnjo vrsto. »Spoštujem jo in jo še naprej ljubim,« je dejal. Keršičeva ni odvrnila ničesar.
