Ženska, ki je odšla, film, ki so ga septembra v Benetkah nagradili z zlatim levom, je morda v mnogih pogledih eden njegovih dostopnejših (ne nazadnje že zato, ker traja »le« slabe štiri ure). Sloves, ki ga imajo Diazovi filmi na splošno, bi zlahka dal misliti, da gre za filme, ki so v svojem bistvu ali vsaj deloma avantgardni, a gre v resnici za presenetljivo pripovedne filme in prvovrstni primer tega je ravno Ženska, ki je odšla. Horacia (igra jo Charo Santos-Concio), ki so jo ravno izpustili iz zapora, se odpravi v Capalan, mestece, kjer naj bi živel njen nekdanji ljubimec Rodrigo Trinidad (Michael De Mesa). Razlog za njeno pot je maščevanje: izvedela je, da je za njeno krivično prestajanje kazni kriv prav Rodrigo. Ker se ni mogel sprijazniti s tem, da se je Horacia poročila z drugim, se ji je maščeval tako, da ji je podtaknil umor.
Kot pri Diazovih drugih filmih je potrpežljivost, ki jo zahteva Ženska, ki je odšla, potrebna predvsem zaradi značilnega počasnega tempa, pri katerih so nepremični veliki plani časovno tako podaljšani zato, da lahko zajamemo vse, kar se v njih dogaja – ne le tisto, kar se tiče glavnih likov in njihove interakcije, temveč tudi vse drugo, kar se dogaja okrog njih: sence, notranjost in zunanjost filipinskih hiš, mimoidoči na cesti, ulične svetilke in tako naprej. Dvoumnost, ki vseskozi obdaja Horaciin lik (je res tako dobrosrčna ali se vseskozi pripravlja na maščevanje?), tovrstni značilni prijemi še poudarijo. Že omenjeni statični veliki plani namreč ne razodevajo ničesar; na njih se vidi vse, vendar film sodbo prepusti gledalcu. S podobo, ki je širša od intimnih zgodb glavnih likov tudi v dobesednem smislu, je filmska pripoved, kot je za režiserja običajno, vseskozi prepletena z družbenim komentarjem: filipinsko družbo ločujejo ostre razredne meje, revnejši prebivalci pa so eliti prepuščeni na milost in nemilost, saj se za njihovo blagostanje država preprosto ne bi mogla manj zanimati.
V primerjavi s sanjavostjo in razpoloženjskostjo njegovih prejšnjih filmov je Ženska, ki je odšla, precej neposreden. Morda je razlog to, da temelji na kratki zgodbi Leva Tolstoja, od katere si je Diaz izposodil tudi pripovedno strukturo; četudi jo v svojem filmu uporabi le kot odskočno desko za razmislek o nasilni filipinski zgodovini in splošnejših vprašanjih, povezanih z vero in moralo, je ogrodje književne predloge vseeno opazno v nekoliko urnejši in predvsem čustveno dostopnejši filmski pripovedi. Morda ima prav zato v primerjavi z njegovimi drugimi filmi še posebno hipnotičen učinek, njegovi najboljši deli pa v svoji bogati večplastnosti v najboljših trenutkih spominjajo celo na epski, velikopotezen roman, od katerega se je skoraj nemogoče odtrgati.
