Eden glavnih akterjev razvpite korupcijske afere z vozniškimi dovoljenji Tomaž Uršič toži društvo za teorijo in kulturo hendikepa YHD, saj naj bi ga tam neupravičeno odpustili. To je zanj pomenilo, da se mu je triletna kazen zapora ob koncu tedna preoblikovala v kazen klasičnega zapora.
Zato si želi, da bi ga spet zaposlili. Toda v društvu o tem ne želijo niti slišati, saj so prepričani, da ni korektno opravljal svojega dela ter da je šlo le za izogibanje zaporni kazni. Pri tem naj bi mu pomagal tudi oskrbovanec, tetraplegik J. Š., ki so ga iz programa društva prav tako izključili. Tudi on je zato vložil tožbo.
Tomaž Uršič se je v aferi s pod mizo kupljenimi vozniškimi dovoljenji in drugimi potrdili znašel v vlogi posrednika. Septembra 2014 je bil edini od 15 obtožencev, ki na predobravnavnem naroku ni priznal krivde. Po neuspešnem poskusu izločanja dokazov je kasneje krivdo priznal in sprejel kazen treh let zapora ob koncu tedna. Za takšno alternativno sankcijo pa velja pogoj, da je obsojeni čez teden zaposlen ali se izobražuje.
Pozabila omeniti, da gre v zapor
Kot v odgovoru na tožbo navajajo v društvu YHD, ki ga vodi Elena Pečarič, jih je uporabnik J. Š. v drugi polovici avgusta 2015 obvestil, da ima primernega kandidata za svojega osebnega asistenta, ki ga pozna že od prej. V društvu so mu ustregli in konec avgusta Uršiča zaposlili. Čez manj kot mesec dni pa jih je mama J. Š. obvestila, da je Uršič od 19. septembra 2015 v zaporu. Zato so morali z zaporom na Dobu skleniti posebno pogodbo, na podlagi katere je Uršič med tednom delal pri J. Š., konec tedna pa je odhajal v zapor.
Čeprav z nastalo situacijo v društvu niso bili najbolj zadovoljni in je J. Š. zaradi zamolčanja te pomembne okoliščine tudi prejel opomin, so pustili, da Uršič ostane osebni asistent J. Š. Naslednje presenečenje pa so doživeli, ko je predsednica Pečaričeva v sklopu običajnih preverjanj poleti 2016 poklicala J. Š. Ta ji je priznal, da je na Portugalskem, Uršič pa mu medtem beli stanovanje in sprehaja njegovega psa, ki ni mogel z njim na Portugalsko. Društvu je sicer pred tem oddal povsem običajen urnik in plan dela za svojega asistenta, v katerem ni bilo govora o njegovem potovanju. Odsotnost pa bi po pravilih društva moral sporočiti, da bi lahko Uršiča za ta čas dodelili h kakšnemu drugemu pomoči potrebnemu uporabniku. Kmalu zatem so v društvu za nameček izvedeli, da je J. Š. že aprila 2016 dobil še enega osebnega asistenta za polni delovni čas, in sicer pri Zvezi paraplegikov Slovenije. Da ima še enega asistenta, je prav tako zamolčal, čeprav bi moral društvo s tem seznaniti za potrebe čim bolj optimalne razporeditve osebnih asistentov. Kasneje so v društvu odkrili, da sta se urnika obeh asistentov nemalokrat pokrivala, čeprav naj bi asistent zveze paraplegikov v telefonskem pogovoru zatrdil, da pri J. Š. vedno dela sam.
»Glede na vse zgoraj navedeno upravičeno štejemo, da je sicer v preteklosti Uršič uporabniku Š. v resnici tudi asistiral, vendar pa se je hkrati tej svoji obveznosti pogosto izognil, očitno v dogovoru z uporabnikom Š., ki je ne nazadnje tožnika v program tudi pripeljal. Vse očitno z namenom, da bi bilo temu olajšano prestajanje kazni v zaporu,« je društvo YHD med drugim zapisalo v odgovoru na tožbo Uršiča, ki je po prejeti izredni odpovedi februarja letos moral v »klasičen« zapor, saj ni več izpolnjeval pogojev za alternativno sankcijo zapora ob koncu tedna.
Počuti se prizadetega
Uršič, ki je društvu pred prejeto odpovedjo posredoval le pisni zagovor, se je takoj odločil za tožbo, s katero želi doseči, da ga spet zaposlijo (ter tudi poplačajo za nazaj) in da posledično ponovno pridobi ugodnosti zapora ob koncu tedna. V pripravljalni vlogi je Uršič zanikal, da bi invalidnost J. Š. in zaposlitev v društvu zlorabil za ugodnosti zapora ob koncu tedna, saj je imel službo tudi pred tem. Priložil je tudi izpisek, iz katerega je razvidno, da je bil od marca do konca avgusta 2015 zaposlen v okrepčevalnici To je to ob Dolenjski cesti. Je pa ob tem dejstvu zanimiv podatek, da je bil v tem podjetju (sicer že leta 2013) krajši čas direktor Luka Kotar, ki je bil prav tako eden izmed 15 obsojencev v isti korupcijski aferi kot Uršič. Kotar je bil med kupci ponarejenih vozniških dovoljenj oziroma lažnih potrdil.
Po mnenju odvetniške pisarne Miha Kuniča, ki zastopa Uršiča, sta bila J. Š. in Uršič le trn v peti društvu. Uršič je domnevne trditve drugega osebnega asistenta, da je delo opravljal sam, označil za neresnične in tudi predlagal njegovo zaslišanje. V tožbi zatrjuje, da je svoje delo opravljal vestno ter da se določeni termini obeh asistentov prekrivajo, ker J. Š. pač v določenih situacijah potrebuje dva asistenta. Za nameček je imel v tistem obdobju tudi treninge, saj se je pripravljal na mednarodno tekmovanje v balinanju za invalide. V tožbi se sklicuje tudi na dejstvo, da je bil osebni asistent J. Š. že pred tem, ko si je ta uredil še dodatno pomoč. Uršič in njegova pooblaščenka prav tako trdita, da so evidence o opravljenem delu verodostojne ter da je bilo delo opravljeno, saj je J. Š. zato tudi plačeval svoj delež; gre za 120 evrov mesečno, razliko do 1000 evrov bruto bruto plače asistenta pa plačuje društvo.
Uršič se zaradi vsega skupaj počuti prizadetega, saj mora zdaj kazen tudi med tednom preživljati za rešetkami, namesto da bi bil z družino in prijatelji. Ker se počuti kot žrtev osebnega maščevanja, ponoči ne spi, prav tako pa pravi, da je »razočaran nad svetom, v katerem ima lahko invalidska organizacija sploh lahko tako negativen odnos do svojih lastnih članov in zaposlenih«.
