Že od konca druge svetovne vojne in začetka socializma (komunizma?) ima zdravstveni sistem v Sloveniji težave. Stvar so rešili najprej z državo in nato izumili neko socialno zdravstveno zavarovanje, ki je na koncu postalo še samoupravna skupnost. Denar so trgali pri plačah, ki so bili osebni dohodki. Uvedli so zdravstvene izkaznice, ki smo jih potrjevali, če smo hoteli uveljavljati svoje pravice. Zdravstvena dejavnost v svojem bistvu ni bolj moralna in s tem družbenopolitična kategorija. Zdravstvo opravlja celo vrsto dejavnosti in opravil, ki »koštajo«. Že ko bolnik stopi v ordinacijo in pozdravi, se začne storitev, ki traja nekaj časa in »košta«. Zdravnik oziroma osebje je pač na razpolago (na trgu?). Njegovo delo, prostori in aparature pač »koštajo«. K zdravnikom hodijo ljudje, ki imajo veliko problemov z zdravjem. Trditev, da je zdravje oziroma zdravniška pomoč kategorija, ki nima cene, je neresna oziroma abotna.

Živimo v družbenem sistemu, ki je neke vrste državni kapitalizem. Kapitalizem težko živi v socialni državi in z njo. Kapitalisti želijo biti konkurenčni. Želijo s čim bolj poceni delovno silo ustvariti čim večje zaslužke. Podjetniki težko ali pa sploh ne plačujejo raznih davkov in prispevkov. Denarja za socialno sfero je vse manj. V bistvu smo revna država, ki ima večino prebivalcev na nizkih plačah. Trpi javna poraba, kot smo temu nekoč rekli. Kapitalistična država je podržavila zdravstvo z objekti, dejavnostjo in osebjem. Zdravniki smo državni uslužbenci, uradniki tako kot upravni delavci, policisti in vojaki.

Zdravnikova storitev je povsem nekaj drugega kot uradnikova. Storitve vojakov so pa res nekaj posebnega. Že leta pa imamo sistem javnih plač. Gospod Tršan ugotavlja, da tu ni trga, tako s strani ponudbe kot tudi povpraševanja, in tudi cene ni. Država opravlja tako imenovano menjavo v korist vseh državljanov. Gospod Tršan, tudi tistih, ki ne plačujejo prispevkov? Gospod Tršan govori tudi o maksimalni entropiji pri razpadu javnega zdravstva. Do sedaj nisem vedel, da v zdravstvenem sistemu veljajo zakoni termodinamike in da se entropija stopnjuje od minimalne do maksimalne.

Zdravstvo je vedno bolj zahteven sistem, ker se njegove možnosti eksponencialno širijo, temu primerno se širijo tudi stroški. Dovolj je, da omenim razvoj medicinske genetike, katere spoznanja in možnosti so neverjetni. Žal tudi precej »koštajo«. Država je ugotovila, da je potrebna reforma zdravstvenega sistema. Reforma je v osnovi preprosta: zagotoviti zdravstveno varstvo vsem ljudem z denarjem, ki se nekje zbira. Izhodišče je, da s tem denarjem plača vse nespremenjene pravice. Temu pravijo pravice iz javnega zdravja. Vsakemu, ki razmišlja in zna šteti, je jasno, da je državna finančna odeja za takšen obseg prekratka. Zato beganje: čakalne dobe, javna naročila, cena dela, ukinjanje in združevanje bolnišnic, slabo delovanje urgentnih centrov, nelikvidnost bolnišnic, kopica strokovnih nadzorov.

Če poenostavim po zdravi kmečki pameti: treba je urediti večerjo: kdo potrebuje večerjo; kdo mu napiše naročilnico in rezervira prostor; kdo kuha in kaj kuha; kdo postreže; kdo večerjo plača.

Trenutno predlagajo, da bomo hodili v javno menzo z naročilnico, kuharje bodo kvalitetno kontrolirali, za zapitek pa ne bo denarja. To je intelektualna revščina in ne entropija.

Vse, ki pišete ali govorite o zdravstvu, pa čisto privatno prosim, da preberete Sovretov prevod Hipokratove prisege, da boste vsaj razumeli, kaj je mučilo tega zdravnika (ki verjetno to ni bil).

* Koštati pomeni imeti ceno.

Prim. dr. Vasilij Cerar Ljubljana Polje