Kakor je za avstrijske medije pojasnil tiskovni predstavnik salzburške policije, so iraški deklici in njuno mamo, ki so v ponedeljek odšle neznano kam, avstrijske oblasti v četrtek ujele na meji med Avstrijo in Nemčijo. V petek zjutraj so jih iz Salzburga vrnili v Slovenijo, deklici sta spet v oskrbi njune rejniške družine, pri kateri sta živeli od lanskega septembra. Slovenska policija informacije, v kakšnih okoliščinah so odšle proti Nemčiji, še zbira, do včeraj v zvezi s tem niso priprli nobene osebe. Bile so na poti proti delu družine, ki jo imajo v Nemčiji, in naj ne bi bile tarča trgovine z ljudmi. Po naših informacijah si je njihove selitve želel tudi del družine, ki živi v Iraku.
Pešačila s poškodovano nogo
Medtem ko policija preiskuje dogodek, prihajajo na dan nove informacije, v kakšnih razmerah sta deklici živeli, ko sta med februarjem in septembrom lani bivali v azilnem domu, vmes pa dvakrat krajši čas v kriznem centru. Urad za migrante primera ne komentira, kakor tudi ne Center za socialno delo Ljubljana Vič - Rudnik, ki odloči, kako ravnati v takšnih primerih.
Govorili smo s prostovoljkama, ki sta za deklici dnevno skrbeli v mesecih, preden sta se preselili k rejniški družini. Povedali sta, da je sistem povsem zatajil. Po njunem pripovedovanju so bili socialni delavci, ki nimajo naloge skrbeti le za določeno družino ali osebo, ampak za celoten oddelek, velikokrat neodzivni ali nemočni v sistemu in da sta bili deklici odvisni predvsem od prostovoljcev in dobre volje nekaterih prosilcev za azil. Opisali sta več dogodkov, ko je breme skrbi padlo na njuna ramena. »Ko sem eno od deklet peljala na polikliniko, sem prvič videla, da je glede higiene zanju zelo slabo poskrbljeno,« je dejala ena od prostovoljk. Tedaj je imela ena od deklic opekline na nogi. Prostovoljka trdi, da azilni dom ni uredil prevoza nazaj, ampak je morala deklica skupaj s prostovoljko in enim od prosilcev za azil, v tem primeru tudi prevajalcem, s poškodovano nogo 15 minut pešačiti z avtobusne postaje nazaj do azilnega doma. Primerov, ko naj bi bil azilni dom zatajil pri oskrbi, sta našteli še nekaj.
Številne podobne zgodbe so nam v zadnjih mesecih pripovedovali tudi drugi, odrasli prosilci za azil. Pritoževali so se nad tem, da je težko priti do zdravstvene oskrbe in prevoza v bolnišnico, da so socialni delavci vedno prezaposleni, da se pred njimi skrivajo v pisarne in podobno. Da je vedno treba čakati in da se nihče ne zmeni za njih. »To, kar sta doživljali deklici, je vzorec, kako deluje azilni dom. Njun primer je le bolj izpostavljen,« je dejala ena od prostovoljk. Pri skrbi za deklici so imeli pomembno vlogo nekateri kurdski prosilci za azil, ki govorijo isti jezik. Po besedah prostovoljk so se socialne delavke včasih zanašale na njih. Pravita, da niso pomagali le pri prevajanju, ampak so nanju popazili v večernih urah, se igrali z njima, ju peljali ven, nekateri so ju obiskovali v kriznem centru. »Sprejeli sta jih kot starejše brate,« je dejala ena od prostovoljk.
Vprašljivi kadri za delo z begunci
Prostovoljki pravita, da sta pristojne več mesecev opozarjali, naj za dekleti bolje poskrbijo, tudi pritiskali sta, naj naredijo več za to, da bi kljub nasprotovanju mame začeli hoditi v šolo, in naj zagotovijo posebnega skrbnika. Obljube o tem sta dobili, a se te niso uresničile. Izpostavili sta, da je en večjih problemov azilnega sistema v Sloveniji preslaba psihološka podpora. Trdita, da te ni imela zadosti niti mama deklic, ki da je bila prepuščena sama sebi.
Katarina Štrukelj, ki je tedaj vodila azilni dom, pravi, da je ta institucija primerna za otroke s spremstvom. Toda primer iraških deklic vse bolj znova pritrjuje mnenju več strokovnjakov, ki so bili v minulih letih kritični do tega, da so otroci, pa naj imajo družino ali ne, nameščeni v ustanovi, kakršna je viški azilni dom. Vprašljivo je, ali ima Slovenija dovolj usposobljenega kadra za delo z otroki in odraslimi iz drugih kulturnih okolij, ki se znajdejo v begunski stiski. Če bi to vprašali prostovoljki, ki sta mesece skrbeli za deklici, bi bil odgovor jasen: Ne!
