»Nekdo mora delati in proizvodnja mora nekje teči.« Tako najbližji sosedje opisujejo Iskrin obrat galvanotehnike, v katerem poteka okrasna in antikorozijska zaščita kovin, predvsem za avtomobilsko industrijo in znamke, kot so BMW, Peugeot, Ford, Toyota, Nissan, Mercedes in Citroen. Podjetje ima okoljevarstveno dovoljenje za uporabo čez 20 različnih nevarnih snovi in kemikalij, tudi dokazano rakotvorna šestvalentni krom in nikelj, kar tovarno uvršča med tako imenovane obrate IED, ki lahko v okolju povzročijo onesnaženje večjega obsega.
Pomirja jih bujna okoliška narava
Kljub temu za galvano med prebivalci zaselka Glinek v občini Škofljica ni veliko zanimanja in vanjo ne dregajo niti tisti, ki se zaradi bližnje industrije vendarle počutijo malce nelagodno. »Včasih se vprašam, kaj se ves čas kadi iz dimnika in če kaj od tega pristane na našem vrtu,« pravi eden od domačinov, ki živi le nekaj korakov stran. Toda pogled na okoliško zeleno naravo ga pomiri, naravno okolje pa mu ponuja dovolj poti, da se neposredni bližini obrata izogiba.
»Zaradi preteklih vplivov na okolje se tovrstnih industrijskih objektov pogosto drži sloves velikega onesnaževalca,« priznava direktor operacij pri Iskri Matija Šešok. »Toda z razvojem postopkov čiščenja, prehodom na zaprte kroge in ponovnim vračanjem obdelane vode v proizvodni proces danes galvane dosegajo skoraj ničelne izpuste prečiščenih tehnoloških vod,« nadaljuje. Njihov obrat v Glinku deluje že od leta 1958 in v tem času so ga dodobra posodobili.
»Morebitna razlitja kemikalij med proizvodnim procesom ali v skladiščih nimajo nikakršnega vpliva na okolico, saj so vsa tehnologija, skladišča in čistilna naprava postavljeni v ločene prostore v obliki neprepustnega bazena. Razlite kemikalije razredčimo in prečrpamo ter obdelamo na čistilni napravi,« pripoveduje Šešok. Poleg tega je skladišče kemikalij fizično ločeno od proizvodnje in varovano, čeprav so kemikalije negorljive.
Brez nesreče vseh 60 let
Prav velik požar, ki bi zajel proizvodnjo, je največja nevarnost, ki iz tovarne preti okolici. Toda možnosti za takšno nesrečo so po Šešokovih besedah majhne. »Proizvodnja poteka v treh do štirih izmenah, kar pomeni, da je tovarna skoraj vedno v pogonu in so v njej prisotni ljudje. Poleg tega imamo vzpostavljeno tehnično protipožarno varovanje z dimnimi senzorji in avtomatiziranimi procesi preprečevanja požara, ki so povezani v centralni nadzorni sistem,« pojasnjuje in dodaja, da se vsi zaposleni vsako leto udeležijo obnovitvenega tečaja varnosti pri delu, med delavci pa imajo tudi nekaj članov prostovoljnih gasilskih društev in redno izvajajo protipožarne vaje.
Čeprav po Šešokovih besedah v skoraj 60-letni zgodovini tovarne še niso imeli industrijske nesreče, se jim je manjša nezgoda vendarle že pripetila. Septembra 2014 so zaradi manjšega požara na električni napeljavi na pretočni črpalki posredovali tudi ljubljanski gasilci, ki so zadolženi za pomoč v nesrečah z nevarnimi snovmi.
A to je bil po spominu poveljnika lokalnega prostovoljnega gasilskega društva Škofljica Darka Matjaža edini primer, v katerem so obrat obiskali gasilci. Ker je za posredovanje v primeru nevarnih snovi kot enota širšega pomena pristojna Gasilska brigada Ljubljana, lokalni gasilci po Matjaževih besedah v Iskrini poslovni enoti Galvanotehnika tudi protipožarnih vaj še niso izvajali.
Za pojasnila o odnosih med Galvanotehniko in lokalno skupnostjo smo zaprosili tudi škofljiško občino in župana Ivana Jordana osebno, a se nista odzvala.
