Vsekakor Macronu pomaga tudi šibkost in idejna zmeda pri republikancih in socialistih. Nekateri, ki kandidirajo na listah teh dveh strank, celo trdijo, da bodo podpirali Macrona. Volivci tako v marsikaterem volilnem okraju ne vedo, pri čem so, in se sprašujejo, ali njihov glas za kandidata republikancev ali socialistov pomeni glas za Macrona. Torej ne le, da so zelo številni nekdanji socialisti zdaj njegovi kandidati za poslance ali ministri in da so trije republikanci v vladi (Edouard Philippe je celo premier), ampak se jih tudi med tistimi, ki so ostali pri socialistih in republikancih, veliko nagiba k sredinskemu predsedniku. Tak primer je nekdanji socialistični premier Manuel Valls, v volilnem okraju katerega neuspešni predsedniški kandidat socialistov Benoît Hamon glasno podpira kandidata komunistov.
Socialisti in do neke mere tudi republikanci nimajo ne voditelja ne jasne volilne strategije in programa. Republikanci so razdeljeni na tiste, ki so za približevanje Nacionalni fronti, in tiste, ki so za sodelovanje z Macronom. Če bodo republikanci ob 22 odstotkih glasov res dobili 120 do 150 poslancev, je vprašanje, ali bodo ti ostali skupaj in ali jih ne bo vsaj 30 prestopilo k Macronu. Socialisti pa bodo ob 10 odstotkih dobesedno zdesetkani, saj so imeli v zadnjih petih letih 280 poslancev, odslej naj bi jih imeli 20 do 30.
Drugi krog le Macronu
Macronova Republika na pohodu (REM) naj bi dobila okoli 30 odstotkov glasov, kar bo za to sredinsko gibanje dovolj za absolutno večino v skupščini. Če bo namreč kandidat REM v drugem krogu imel proti sebi kandidata levice, ga bo podprla desnica. Če pa bo proti njemu v drugem krogu republikanec, lahko računa na pomoč levice. In skoraj vsi Macronovi kandidati bodo v drugem krogu, za kar je sicer treba v jutrišnjem prvem krogu dobiti 12,5 odstotka glasov vseh vpisanih volivcev. Tako bo 18. junija tudi nekaj trobojev in morda celo kak četveroboj, a zaradi nizke volilne udeležbe bo večinoma prišlo le do dvobojev.
Troboji pa so edina priložnost za Nacionalno fronto (FN), da dobi poslance, saj v dvobojih, naj bo proti kandidatom REM ali proti kandidatom republikancev, skrajna desnica nima nobenih možnosti, ker bosta vsa levica in skoraj vsa desnica vedno podprla nasprotnika FN. Ker pa bo trobojev v resnici malo, bo FN, čeprav je njena voditeljica Marine Le Pen v prvem krogu predsedniških volitev zasedla drugo mesto z 21,3 odstotka glasov, spet dobila zelo malo poslancev, tokrat morda med 10 in 20.
Podobno število poslancev bo dobil radikalni levičar Jean-Luc Mélenchon, ki je na predsedniških volitvah zbral kar 19,6 odstotka glasov, zdaj pa njegovo gibanje podpira samo še 13 odstotkov volivcev. Marsikje bo neuspešno tudi zato, ker je v enem volilnem okraju tudi po deset kandidatov levice. Predvsem je zelo nenavaden Mélenchonov spor s komunisti, ki so mu ideološko vendarle zelo blizu. Vsekakor je njegova velika želja, da bi imel več poslancev kot socialisti, s čimer bi dokončno postal glavni na levici.
