Zaposlenim v Domu starejših občanov Fužine ne zmanjka zamisli, kako stanovalcem in stanovalkam popestriti jesen življenja. Ravno nasprotno, pripravljajo vedno bolj izvirne dogodke, navdih zanje pa črpajo iz življenjskih zgodb stanovalcev in jih povezujejo z aktualnim dogajanjem v prestolnici in državi.
Ker bo ta konec tedna v Sloveniji tradicionalni kolesarski maraton Franja in ker imajo med seboj gospoda Albina Šturma, ki se ga je udeležil 16-krat, ter gospoda, ki je bil starter na takšnih športnih dogodkih, so se domislili, da v domu priredijo svoj, seniorski maraton Franja. »Če ne morejo oni na Franjo, jo bomo pa mi pripeljali k njim,« so sklenili in znova se je osebje povezalo in potrudilo, da je bilo včerajšnje dopoldne posebno doživetje za starejše kolesarje in kolesarke.
Stoletnica vsak dan na kolo
Približno 4000 kolesarjem, ki se bodo v treh dneh zapeljali po trasi maratona Franja, se je na prilagojenih domskih kolesih pridružila skupina 55 stanovalcev in stanovalk, ki so po deset minut poganjali pedale v petih skupinah. Vsaka se je podala na pot od Ljubljane do Idrije, ko je starter zapiskal na piščalko in zamahnil s slovensko zastavico. Navijači so takrat glasno zaploskali, na platnu pred kolesarji pa se je prikazal posnetek z ene od prejšnjih Franj. Da bi kolesarjem v domu še bolj približali ta znani kolesarski maraton, pa so na dogodek povabili še enega izmed njegovih pobudnikov, Toneta Fornezzija - Tofa.
»Gumidefektov danes ne bo,« jih je uvodoma nasmejal Tof in spomnil, da je bil leta 1982, ko so se prvič podali na pot, na delu trase še makadam, zato so kolesarjem množično pokale zračnice. Gost se je prvi skupini kolesarjev in kolesark pridružil na najstarejšem sobnem kolesu v Sloveniji, nato pa je ves čas spremljal pot in skušal razvozlati, kje so. »Uf, zdaj sledi ta zoprni vrhniški klanec,« je napovedal prvega od dveh večjih vzponov, v katerega bo danes zagrizel na novem poniju.
Stanovalci in stanovalke so v desetih minutah prepeljali v povprečju tri kilometre, nekateri tudi skoraj sedem kilometrov, veliko jih je končalo pri petih kilometrih. Že po četrtem krogu je tako kazalo, da bodo zlahka premagali še več kot 156 kilometrov, kolikor je dolg maraton Franja. Tof je bil najbolj presenečen, da ni bilo nobenih razlik med ženskami in moškimi. »Gospe smo boljše kolesarke!« je bilo slišati iz kroga kolesark, v katerem je najstarejša štela 100 let.
Francka Jenič tako kot večina drugih kolesarjev in kolesark v domu vsak dan začne z nekajminutnim poganjanjem pedalov. »Čas gre tako hitro. Ah, deset minut je šlo zelo hitro, ni bilo naporno, lahko bi še,« je dejala potem, ko je včeraj premagala dva kilometra. »Treba se je truditi, ne gre kar tako. Da dočakaš sto let, se moreš truditi,« je še povedala in se potrudila popiti poln kozarec pomarančnega soka. Potrudi se tudi priti na dogodke, ki jih pripravljajo v domu, čeprav ne sodeluje vedno. V fužinski dom je prišla pred šestimi leti, ko ji je umrl mož.
V domu se življenje ne konča
Ker je prvi fužinski seniorski maraton Franja podprl tudi uradni organizator Kolesarsko društvo Rog, so stanovalci in stanovalke včeraj dobili tudi prave startne številke, na koncu pa jim je Tof podelil medalje. A tudi to še ni bilo vse, popoldne so se znova podali na pot v Idrijo. Obiskali so jih klekljarice, pevci, poskušali so žlikrofe in še kaj.
To je bil prvi, a verjetno ne zadnji seniorski maraton na Fužinah. »S takšnimi dogodki skušamo njim, nam in širni Sloveniji dokazati, da nikoli ni prepozno za kaj novega. Da kljub težavam, ki jih starost prinese, nikoli ni prepozno, da se podaš v kaj novega in si dokažeš, da si zmagovalec. Domovi niso samo prostor, kjer se življenje konča, ampak prostor, kjer se lahko še lepo živi,« je strnila delovna terapevtka Monika Vrhovnik Hribar, ki se na dogodkih prelevi v energično animatorko. Poudarila pa je, da je ona samo člen v dolgi verigi; vsa hiša vedno diha z vsakim dogodkom. Na pomoč priskoči tajnica, angažirajo se hišnik, vsi zaposleni, od pralnice, kuhinje do celotnega strokovnega tima z zdravstveno-negovalno ekipo in direktorice.
