Pred tremi leti, pri za kraljeve posle rosnih 34 letih, je Tamin bin Hamad Al Tani postal najmlajši monarh na svetu. Bil je prvi, ki je po petih poprej strmoglavljenih voditeljih Katarja od svojega očeta Hamada bin Kalife Al Tanija oblast prevzel po mirni poti. Osem let so kronskega princa na različnih ministrskih mestih pripravljali na vodenje za pol Slovenije velikega Katarja, ki je v zgodovini na ustju Hormuške ožine videl že veliko osvajalcev: Otomane, Britance, Američane in sosednja arabska plemena, od Savdijcev do Omancev.
Odkar se je arabsko pleme Al Tanijev v prvi polovici 18. stoletja z območja današnje Savdske Arabije preselilo na majhen polotok ob Perzijskem zalivu, je njegova geostrateška lega vedno znova zbujala interes velikih sil – vse do danes. Britanci denimo so Katarju in njegovemu sunitskemu prebivalstvu, ki tako kot Savdska Arabija večinoma podpira vahabitsko vejo islama, kot svojemu protektoratu odvzeli suverenost vodenja zunanjih in obrambnih odnosov, dopustili pa omejeno upravljanje notranjih zadev. Služil jim je kot točka za preprečevanje piratstva v regiji, prek katere so hoteli s svojimi veliko pomembnejšimi postojankami na indijski podcelini ohranjati proste plovne poti proti Evropi. Skupaj z Bahrajnom danes Katar gosti eni glavnih oporišč ameriške vojske v regiji, katerih namen je – ob napadih na položaje talibanov v Afganistanu, Islamske države v Siriji in Iraku – ohranjati proste plovne poti čez Perzijski zaliv ob morebitnem zaostrovanju z Iranom.
Šele leta 1971 je Katar postal popolnoma neodvisen, a je še dolgo ostal v podrejenem položaju v razmerju do Savdske Arabije, ki je vse svoje manjše sosede, razen Iraka, dojemala predvsem kot vazalsko dvorišče za ohranitev svojega hegemonskega položaja v regiji. To velja tudi zdaj, ko se je deseti, na Zahodu izobraženi katarski emir skupaj s 6000 člani kraljeve družine znašel pred doslej največjo politično krizo svojega vladanja in v vsej sodobni zgodovini države. Spreminja se namreč geopolitična podoba regije, pričakuje pa se tudi novo risanje meja po septembrskem referendumu o neodvisnosti Kurdistana v Iraku, morda pa še tudi z delitvijo Sirije. Vse to bo odnose v regiji, ki so bili determinirani predvsem ob koncu prve svetovne vojne z delitvijo interesnih sfer med Britanci in Francozi, postavilo na glavo.
Samostojnejša politika s prihodki od prodaje zemeljskega plina
Katar pod vodstvom Al Tanija je zdaj prva politična tarča tega preoblikovanja, v katerem sta Savdska Arabija in ZDA začeli narekovati tempo. »Za nas je bila Savdska Arabija vedno najpomembnejša država v regiji. Naši odnosi so trdni in zato si bom prizadeval še naprej. Vemo, da je Savdska Arabija pod velikimi pritiski zaradi tega, kar se dogaja v regiji. Njena naloga je, da reši zadeve v regiji,« je še pred dvema letoma razlagal emir Al Tani.
V diplomatski jezik je z upanjem na zgladitev odnosov s Savdsko Arabijo zavil številne napetosti s svojo mogočno zahodno sosedo; odnosi med državama so se začeli krhati že v času vladanja njegovega očeta. Prihajalo je do napetosti zaradi katarskega podpiranja Muslimanske bratovščine, Hamasa, libijskih sunitskih upornikov, z Al Kaido povezane radikalne sunitske uporniške skupine Al Nusra v Siriji in katarske zmernejše politike do Irana. Katarsko politiko podpiranja islamističnih skupin, ki so bile po arabskih pomladih trn v peti strmoglavljenim vojaškim ali sekularnim avtokracijam, pa tudi njihovim zahodnim partnerjem, je v večjem delu podedoval po očetu, ki je Katarju vladal dvajset let.
Ta je lahko samostojnejšo politiko Katarja vodil predvsem od sredine 90. let prejšnjega stoletja naprej, ko so v državi odkrili tretje največje zaloge zemeljskega plina na svetu, Katar pa je v dobrem desetletju in pol postal največji izvoznik utekočinjenega zemeljskega plina na svetu. Posel z zemeljskim plinom je postal bolj donosen od nafte, ki je bila od 70. do 90. let deležna številnih cenovnih pretresov na borzah.
Dolarski prilivi od prodaje fosilnih goriv Katarju niso omogočili zgolj preskoka iz predindustrijske dobe države ribičev in iskalcev biserov prav na vrh najpremožnejših držav na svetu. Skupno lastništvo največjega polja zemeljskega plina na svetu, ki se razteza na morskem dnu med Katarjem in Iranom, je še okrepilo dvostranske odnose z osovraženo nasprotnico Savdske Arabije in ZDA. Taminov oče je moral krmariti med gospodarskimi interesi države in geopolitičnimi danostmi v regiji, kjer je z rastočim bogastvom pridobival vpliv in tako postajal tudi vplivnejši igralec v regiji.
Različne politike po arabski pomladi
S pridobljenim bogastvom se je tudi s pomočjo tuje delovne sile, mnogih Azijcev, Afričanov in Arabcev, ki z nizkimi plačami živijo v polsužnjelastniških razmerjih, začelo preoblikovanje države v visoko moderno družbo. Z vlaganjem v infrastrukturo, šolstvo in bančni sektor sta tako Tamin bin Hamad Al Tani kot tudi njegov oče skušala državo pripraviti na trenutek, ko bodo prihodki od fosilnih goriv usahnili. Leta 2005 ustanovljeni državni suvereni sklad je prihodke od prodaje energentov vlagal v številne naložbe po svetu. Razpršili so jih po vsem svetu. Katar ima deleže v avtomobilski industriji (Volkswagen), bankah (Deutsche bank, Barclays, Kitajska kmetijska banka), naftni industriji (Rosneft, Shell), ladjarstvu, trgovini, kinematografiji, nepremičninah… Pred leti se je ob obisku takratnega emirja, Taminovega očeta, v Sloveniji sklad zanimal tudi za dolgoročne naložbe v naši državi, med drugim v Adrio Airways, vendar je posel padel v vodo. Katar je v Sloveniji vendarle prisoten – slovenska islamska skupnost je za zgraditev islamskega kulturnega centra in džamije od Dohe prejela petnajst milijonov dolarjev.
Številne naložbe, humanitarna pomoč in donacije za verske objekte v muslimanskem svetu so očetu Tamina bin Hamada Al Tanija omogočile, da se je Katar uveljavil kot posrednik pri iskanju mirovnega dogovora s talibani, za kar je imel podporo mednarodne skupnosti. Bolj zapletena je postala politika katarskega kraljevega dvora ob izbruhu arabske pomladi. Panarabska televizijska postaja Al Džezira je dajala glas protestnikom v številnih arabskih državah, medtem ko je Al Tani začetek obljubljene demokratizacije države omogočil zgolj z izvedbo lokalnih volitev. S finančnimi injekcijami je kraljevi dvor podpiral na volitvah izvoljeni postrevolucionarni islamistični vladi tunizijske Ennahde in egiptovske Muslimanske bratovščine. Vse to ni bilo všeč Rijadu, ki je čutil, da izgublja vpliv v regiji in se je bal preskoka revolucionarne iskre v kraljevino. A po drugi strani je Katar skupaj s Savdsko Arabijo podpiral tudi islamske upornike v regiji – v Siriji tudi z odobravanjem Zahoda, ko se je še upalo na strmoglavljenje Bašarja Al Asada.
Katarski emir Tamin bin Hamad Al Tani je z zdrsom regije v globok sektaški, regionalni in globalni konflikt na številnih frontah Bližnjega vzhoda podedoval vse posledice desetletij zgrešene politike. Iz merjenja mišic med Iranom, ZDA in Savdsko Arabijo ne more priti kot zmagovalec.
