V duhu »namernosti« – kot se izrazi dr. Gantar – sem dejansko uporabila primer njegovega nekdanjega subjekta zasebnega prava (da je nekdanji, sem ugotovila šele po oddaji svojega pisma uredništvu, a to ne spremeni namena in cilja mojega pisma), ker je dr. Tomaž Gantar dolgoletni politik in hkrati tudi zdravnik in da tako na dovolj zgovornem primeru prikažem neprimernost pravne statusne ureditve opravljanja zdravstvene dejavnosti, kot je denimo »samostojni podjetnik«. Moj namen torej ni bil dr. Tomažu Gantarju osebno očitati opravljanja zasebne zdravstvene dejavnosti, marveč opravljanje zdravstvene dejavnosti pod takšno – poklicu in poslanstvu – popolnoma neprimerno pravno statusno obliko in prav takšno pravno ureditvijo.
Moj očitek je šel torej prvenstveno voljenemu zakonodajalcu kot zadnjemu in tako najmočnejšemu pravnemu subjektu v liniji odločevalcev (a najmočnejšemu le, dokler ne pride do zavrnitvenega oziroma potrditvenega zakonodajnega referenduma). Ta svoj očitek sem v svojem pismu večkrat poudarila. Nazadnje še ob zaključku, kjer sem voljenemu zakonodajalcu (nevoljeni in najvišji zakonodajalec pa smo volilke in volilci, ko sprejemamo zakone na referendumu) dodatno poočitala še vedno odsotno institucionalizacijo obojesmerne javne razprave, ki bi takšne neprimerne zakonodajne domislice (glede zdravnikov – samostojnih podjetnikov ipd.) eliminirala ali pa do njih morebiti sploh prišlo ne bi.
Očitek, ki sem ga dr. Tomažu Gantarju izrekla oziroma zapisala neposredno, pa je bil v tem, da »nasprotuje sedanji zdravstveni reformi, ki bi presekala dosedanjo domačijskost na področju upravnopravne organiziranosti zdravstva in popolno nesprejemljivost, ki si jo je na področju statusnega prava privoščil neki vladni in zakonodajni predhodnik«. S slednjim sem imela v mislih vlado in državni zbor v prejšnjih sklicih (mandatih).
Naj ponovim še enkrat, kje in kako vidim rešitev za takšne nesprejemljive statusne oblike opravljanja zdravstvene dejavnosti, kot so samostojni podjetnik, d.o.o. itd. Rešitev je v podelitvi javnega pooblastila nosilcu zdravstvene dejavnosti s strani države na podlagi zakona. Tako bo imel tudi varuh človekovih pravic Republike Slovenije pristojnost posredovati v primeru kršenja človekovih pravic ali morebiti tudi z opozorilom na neprimernost zakona. Sedaj pač ne more, saj je ustavna določba – člen 159 – zelo jasna: »Za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil se z zakonom določi varuh pravic državljanov.«
Zato še vedno velja moje vprašanje vladi in ministrici Milojki Kolar Celarc, ki ga sedaj širim: ali imajo vsi subjekti zasebnega prava (statusne oblike: s.p., d.o.o., koncesije…), do sedaj ustanovljeni za opravljanje zdravniške (in) zdravstvene dejavnosti, sploh podeljeno javno pooblastilo (kot pravni osebi zasebnega prava) in kateri zakon ter katera njegova določba to jasno izkazuje in narekuje? Da se bomo lažje odločili, katerega zdravnika bomo izbrali – in da se bomo, če bo treba, lahko obrnili (tudi) na varuha človekovih pravic RS.
V istem časniku, istega dne, na isti strani in k istemu naslovu je bilo objavljeno tudi nekaj, česar v okviru literarnih – ne strokovnih ne beletrističnih – zvrsti ne znam opredeliti. Ker je pod pismom podpisan prim. dr. Marjan Fortuna, je pričakovati konstruktivno bodisi kritiko bodisi argumentirano polemiko, a napisano ni nič od tega. Zato se na takšen nivo in tako niti na osebnega ne spuščam.
Ida Čuden Rebula, Sežana
