Ko danes vidimo, kako si nekateri ljubitelji avtomobilov ali pa tisti, ki imajo toliko pod palcem, da več ne vedo, kaj bi z denarjem, okrasijo svoje štirikolesnike, si niti pomisliti ne upamo, koliko so vložili v predelave, olepšave… Ali v to, da so avto celo naredili gršega. Nihče nas pač ne bo prepričal, da so v zlato ali diamante odete karoserije štirikolesnikov višek estetike, prej so navaden kič. Po drugi strani pa še tako okrašeni in načičkani avtomobili, ki kakšnemu primerku ceno z osnovnega milijona ali dveh dvignejo tudi do dvomestnega milijonskega števila dolarjev, po vrednosti ne pridejo niti blizu posameznim štirikolesnikom brez kančka zlata, z navadno barvo, obenem starim vsaj pol stoletja.
Da, vsaj 50 let – med najdražjimi avtomobili, ki so jih kadarkoli prodali na dražbah, namreč šele na 20. mestu najdemo prvega, ki je mlajši od te starosti. Povsem na vrhu pa je ferrari 250 GTO letnik 1962, ki so ga leta 2014 prodali za 38,115.000 dolarjev. Pri čemer je bila ta številka celo precej nižja od tiste, ki so jo pričakovali! »Bog ne daj, da bi bili nezadovoljni! Saj smo vendar postavili svetovni rekord, prejšnji je bil nižji za okrog 30 odstotkov,« je takrat po koncu dražbe vsem, ki so pričakovali tudi dvakrat višji znesek (!), odgovoril vodja dogodka Robert Brooks. A o ceni več pozneje, prej pa še malce več o kralju najdražjih avtomobilov, ki je na začetku, leta 1962, stal takratnih 18.000 dolarjev. Kar pa naj vas ne zavede – po nekaterih izračunih bi danes to pomenilo okrog pol milijona zelencev.
Trik Enza Ferrarija
Toda tudi če ste toliko denarja imeli in bili z njim pripravljeni kupiti ta avto, to ni pomenilo še nič. Ferrari 250 GTO je bil namreč v prvi vrsti namenjen dirkanju skupine 3 tako imenovanih avtomobilov GT pod okriljem Mednarodne avtomobilistične zveze (FIA). To pomeni, da so jih v treh letih proizvodnje, med letoma 1962 in 1964, izdelali natanko 39, od tega 33 v prvih dveh letih s tako imenovano karoserijo serije 1, vsega tri leta 1964 s karoserijo serije 2 in tri posebne različice 330 GTO z večjim, 4-litrskim motorjem; v osnovi je imel 250 GTO 3-litrski motor s 300 konji (220 kilovati). Kakorkoli, tudi ko so posamezne primerke za omenjeno ceno prodajali, jih je, vsaj v ZDA, lahko kupil le človek, ki mu je nakup odobril Enzo Ferrari osebno. In ko ga že omenjamo, ga moramo pri ferrariju 250 GTO še (vsaj) dvakrat.
Ustanovitelj znamke Ferrari je namreč tudi krivec, da razvoja in dizajna omenjenega avtomobila ne moremo pripisati samo eni osebi. Na začetku je bil vodja projekta inženir Giotto Bizzarrini, a ga je leta 1962 Ferrari zaradi spora odpustil skupaj z njegovo celotno ekipo. Nadaljnji razvoj avtomobila je tako prevzel novi inženir, Mauro Forghieri, ki je pri obliki karoserije tesno sodeloval s podjetjem Scaglietti. Ferrari 250 GTO je tako plod sodelovanja vseh omenjenih. No, druga štorija, povezana z Enzom Ferrarijem in avtomobilom 250 GTO, pa je še bolj zanimiva. Eden izmed pogojev, da je avto lahko sodeloval v omenjenem tekmovanju, je bil namreč ta, da so jih skupno izdelali vsaj sto. A ker je teh ferrarijev, kot omenjeno, le 39, je Enzo izvedel poseben trik, s katerim je ukanil nadzornike FIA. Šasij avtomobilov namreč ni oštevilčil po vrsti, temveč tako, da je vmes izpuščal številke in dal misliti, da so z izpuščenimi pač označeni avtomobili, ki jih ob pregledu nadzornikov ni bilo tam. Ene in iste avtomobile je tako prestavljal med različnimi lokacijami, s čimer je ustvaril iluzijo, da jih je skupaj – sto.
Znani in neznani lastniki
Ker je bil vsak 250 GTO narejen ročno in so za dirkanje (novih so prodali res zelo malo) vsakega še posebej predelali, popravili in nadgradili, tako rekoč ni niti dveh posameznih primerkov, ki bi si bila povsem enaka. Ob tem so jih pobarvali v različne barve, največ kakopak v rdečo, prav posebej zanimiva pa je njihova špartanska notranjost, ki je bila prilagojena izključno dirkaški funkcionalnosti. Avto tako kljub številnim merilnikom in kazalcem na primer v osnovi ni imel tistega, ki meri hitrost, sedeži so bili trdi in prekriti z najpreprostejšo tkanino, strop in dno avtomobila sta bila neobložena… A kljub temu je, po začetnem padcu vrednosti (še leta 1971 so se nekateri rabljeni prodajali za vsega 6000 dolarjev), preživelim primerkom ferrarijev 250 GTO v sedemdesetih letih začela cena močno rasti in skorajda vsako leto so enega prodali za dotlej najvišji znesek. Prav ta model so namreč prepoznali kot ferrarija, ki najbolj od vseh pooseblja to legendarno znamko in njene karakteristike.
Pri čemer spet pridemo do začetka zapisa in zgodbe o najdražjem doslej prodanem avtomobilu na dražbah. Čeprav njegova cena rekordu navkljub ni izpolnila pričakovanj, je treba dodati, da so se posamezni primerki ferrarija 250 GTO prodali za še precej višje zneske, pri čemer je nemogoče vedeti, koliko in za kakšne, saj gre za zasebne prodaje posameznih avtomobilov. Je pa že leto pozneje vseeno eno takšno medijem zaupal prijatelj zbiratelja Paula Pappalarda, ki je svojega 250 GTO, kupljenega leta 1974, drugemu zbiratelju, ki je želel ostati neimenovan, menda prodal za 52 milijonov dolarjev. Menda zato, ker je Pappalardo glede cene ostal skrivnosten: »Takih stvari ne potrjujemo ali zanikamo. Nimam komentarja.« A če so nekateri lastniki tega brezčasnega lepotca neznani, je po drugi strani znano, da si svoj primerek lastijo tudi oblikovalec Ralph Lauren, bobnar skupine Pink Floyd Nick Mason, najstarejši sin ustanovitelja verige prodajaln Walmart Rob Walton…
