Na večeru, poimenovanem Sprehod, nas je Vita Mavrič popeljala po zgodovini šansona in hkrati po projektih, ki jih je ustvarila v zadnjih desetletjih. Potovali smo od naših pesnikov k francoskim in nemškim, in to z dvema bendoma, enim kavarniškim (Café teater band pod vodstvom Jake Puciharja) in enim ciganskim (Kvartet Akord), vse do simfoničnega zvoka, za katerega je poskrbel Mladinski simfonični orkester GŠ Celje z dirigentom Matjažem Brežnikom.
Dve uri brez predaha
Priča smo bili skoraj dvournemu gledališkemu koncertu, ki je potekal brez vsakršnih prekinitev: ni bilo veznega besedila, ki pevcu pomaga, da vmes predahne in se z novimi občutki pripravi na naslednjo skladbo. Vita Mavrič je z vsemi prehodi opravila mimogrede. K pretočnosti so veliko dodale ideje scenografa Andreja Stražišarja; za oporno kuliso je izbral montmartrsko ulico z uličnimi svetilkami in z dolgimi belimi stopnicami, ki so velik oder razpolovile, prizorišča pa so se potem spreminjala skorajda brez vsakršnih intervencij – zgolj z svetlobnimi poudarki, videoprojekcijami, preprostimi predmeti (miza, stol, steklenica, kovček) ali kostumi, v katere se je preoblačila interpretka.
Dejansko je predahnila le pri eni skladbi, ko je na oder prišla francoska gostja Clara Moreau in ob harmoniki interpretirala znano Brelovo pesem Port d'Amsterdam. Počivala je med cirkusantsko točko, ki je v bistvu že napovedovala naslednjo, šanson Smrt bivšega klovna (avtorja Draga Britvića), v katerega se je Vita Mavrič v velikem kolesu dobesedno privrtela na oder. Ko je na koncu skladbe obležala na tleh, je bilo edino smiselno nadaljevanje – Ježkov Requiem.
Dragulji v osveženi podobi
Presežek večera je bil zagotovo zgodnji francoski šanson iz 30. let prejšnjega stoletja, ki je tudi sicer že precej utonil v pozabo. Denimo Les Amants D'un Jour ali v prevodu Ljubimca za en dan sodi v predvojni šanson, ko Edith Piaf še ni bila zvezda in je to pesem pela po pariških lokalih. Janez Dovč na harmoniki je v skladbo vstopil s pretanjeno improvizacijo, nato sledil osnovni melodiji šansona, na koncu pa po bachovsko izživel svoje ideje; njegova kreativnost nikogar v dvorani ni pustila hladnega. Drugi vrhunec je bil Brechtov Surabaya Johnny, ki ima v zgodovini ogromno interpretacij, tudi pri nas, denimo legendarno izvedbo z Dušo Počkaj. Ampak morda jo je Vita Mavrič tokrat celo presegla.
Dobre občutke je zapustil tudi znameniti Prévertov song Les Feuilles mortes, ki ga je Vita Mavrič kot edinega odpela v francoščini in velja za enega najslavnejših in najlepših francoskih šansonov. In nedvomno skorajda pozabljena skladba Jureta Robežnika Človek, ki ga ni, ki jo je v originalu odpela Majda Sepe na opatijskem festivalu 1969 in dobila prvo nagrado strokovne žirije. Omeniti velja še odlične prevode songov v slovenščino, za kar so poskrbeli Milan Dekleva (nov prevod Na odru se rojeva svet), Tomaž Letnar, Ervin Fritz, Mojmir Sepe in drugi; s svojim dotikom so dodali songom svežino in aktualnost.
