Restavratorsko prenovo stenske slike Mladina se vključuje v proizvodnjoMaksima Sedeja in Dane Pajnič so odgovorni v Srednji frizerski šoli Ljubljana zaupali oddelku za konservatorstvo-restavratorstvo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Tako si lahko zdaj v javnem prostoru s prostim dostopom ogledamo, kako je videti monumentalno umetniško delo iz tega kratkega, komaj kaj več kot petletnega obdobja po drugi svetovni vojni, ko je bilo umetnikom zapovedano ustvarjanje umetnosti z ideološkim sporočilom.
Pozabljeno, prezrto
Pregleda nad produkcijo iz tega časa nimamo. V muzejih tovrstnih del ne kažejo. Ne vemo, koliko je bilo uničenega in kaj vse se skriva pod zdaj že porumenelimi beleži, s katerimi so v preteklosti prekrivali poslikave, ko so se komu zazdele ideološko (ali estetsko?) sporne.
Nekoliko bolje kot v tovarniških poslopjih, ki smo jih po osamosvojitvi sprivatizirali, so jo odnesla dela v javnih stavbah, ki so nekatera ostala nedotaknjena, a po večini načeta od zoba časa. Zato je odločitev ravnateljice srednje frizerske šole Saše Hiti, da povabi docenta dr. Blaža Šemeta in študentke k restavraciji poslikave, zgleden, ideološko neobremenjen primer skrbi za kulturno dediščino.
Projekt Litostroj
Leta 1947, le dve leti po koncu druge svetovne vojne, je v Ljubljani začel nastajati nov velikanski industrijski kompleks Litostroj. Zamišljen ni bil le kot tovarna, temveč kot mesto v malem, ki bi združevalo različne funkcije, s katerimi bi se izboljšalo življenje delavca (proizvodnja je bila povezana z izobraževanjem, prostočasnimi aktivnostmi, zelenimi površinami, skrbjo za prehrano delavcev in seveda stanovanji). Eno od poslopij v kompleksu je bila Industrijsko-kovinarska srednja šola Litostroj, ki je izobraževala bodoči strokovni kader za delo v tovarni. Osrednji prostor te šole, ki so jo arhitekturno zasnovali v seminarju prof. Mihevca, je bila jedilnica, ki jo je bilo treba, podobno kot je to bilo v samostanih, okrasiti s fresko.
Nalogo so zaupali Maksimu Sedeju, kar je bilo presenetljivo, saj je bil znan kot slikarski intimist, ne kot slikar velikih kompozicij. Občudovan je bil kot figuralik pretanjenih barvnih razmerij, a je ob tem ustvaril tudi socialno občuten grafični opus. Izbira umetnikov v tistem času ni bila velika, saj slikarjev, ki bi imeli izkušnje v freskantstvu in monumentalnih večfiguralnih kompozicijah, nismo imeli. Izjema je bil Slavko Pengov, ki si je predvojne izkušnje nabiral kot cerkveni freskant in je po vojni postal glavni slovenski protagonist socialističnega realizma. Njegove freske, ki so se ohranile v Vili Bled, so zdaj za tujce ena osrednjih senzacij blejskega turizma.
Ne črednost, enakopravnost
Motivika socrealistične umetnosti ne sega široko. Povzdiguje trpljenje in slavi heroična dejanja partizanov kot temelj za prehod v prenovljeno socialistično družbo prihodnosti. Junak poslikav je vedno množica, kolektiv, ne posameznik. A to ni skupnost uniformiranih posameznikov, čreda, temveč skupnost enakopravnih, v kateri se različne identitete zlijejo v novo kakovost. Množica, ki obvladuje Sedejevo kompozicijo, je sestavljena iz mladih različnih poklicev, ki korakajo v prvi vrsti, torej so bodoča elita družbe, na njih sloni prihodnost, njim pa sledijo predstavniki jugoslovanskih narodov in narodnosti. Ne le enakopravnost med poklici in narodi, slika poudarja tudi spolno enakopravnost, saj je število moških in ženskih likov v tej pisani množici enako. Ob poudarjanju ideoloških vsebin pa lahko v zmesi Sedejevega intimizma in dekorativizma Dane Pajnič opazujemo, kako je enaka slikarska pozornost namenjena tihožitju rib v košari kot junaškim obrazom mladih, ki korakajo v prihodnost.
Odkar je leta 1992 v valu privatizacije družbene lastnine in propada težke industrije srednjo šolo od tovarne Litostroj odkupila država, deluje v polovici poslopja srednja frizerska šola. Ravnateljica Saša Hiti je z restavriranjem slike poskrbela za kultivirano okolje za dijake, kamor spada tudi vzgajanje v duhu spoštljivega odnosa do preteklosti. Poudarja, da jim je v družbi, v kateri namesto solidarnosti častimo tekmovalnost, namesto sodelovanja egoizem in je svetost zasebne lastnine postavljena nad interes skupnosti, treba govoriti o vrednotah, kot so solidarnost, sodelovanje in kolektivni duh, med katerimi seveda ne sme umanjkati spoštovanje posameznika. Socialistični realizem je bil umetnost za množice, namenjena ideološki propagandi kolektivizma in enakosti. A zdi se, da bi tudi v današnji družbi, če bi pred marketing produktov postavili marketing družbene enakosti, zaživeli boljše življenje.
