Do poslušalstva se je vedel naklonjeno in familiarno, skrivnost svojega uspeha je bil v celoti pripravljen deliti z nami. Jemal si je poseben privilegij, ki profesorjem, ki so prehodili že znaten del svoje poti in si pridobili široke afirmacije, dopušča, da na svojih predavanjih neženirano rečejo: »Drek!« Ko se je za to pojavila priložnost, je torej rekel: »Drek!« Ob tem je bil videti navdušen, saj je vedel, da ta beseda, če pride iz njegovih ust, ne deluje vulgarno, temveč je prej kot ne znak sproščenosti in akademske širine.

Od nasvetov, ki nam jih je dal, sem si zapomnil naslednje:

Dober pedagog na koncu študijskega leta vse priprave zabriše stran, da lahko naslednje študijsko leto začne znova, postavi stvari drugače in ob tem »raste«.

Pisati je treba zjutraj, ko je glava še sveža. To je preprost aksiom organizacije dnevne rutine, tako kot je splošno znano, da se spolni akt bolje posreči zjutraj, nam je zarotniško namignil.

Treba si je vzeti proste vikende, jo mahniti kam v naravo, čolnariti ali pač zgolj z rokami v žepih broditi po odpadlem listju.

Vprašanje je, ali so recepti, ki so domnevno pripomogli k uspehu tega globalno uveljavljenega avtorja, univerzalno uporabni.

Stališča, da je predavanja vsako leto treba zasnovati na novo, nisem slišal prvič. Številni avtorji svarijo pred grozo ponavljanja, Levi Strauss o svojih predavateljskih začetkih pravi tole: »Potem ko sem preživel srečno leto, med katerim sem pripravljal predavanja in hkrati poučeval, sem na začetku naslednjega leta z grozo ugotovil, da jih bom vse svoje preostalo življenje samo še ponavljal.« Po drugi strani pa je res, da obstajajo tudi profesorji, pri katerih ni videti, da bi jih ponavljanje kakorkoli motilo – če imate vestno pripravljena skripta z njihovih predavanj, boste že vnaprej vedeli, na katerih mestih se bo podajanje snovi za hip prekinilo zaradi »spontane« šale.

Eno drži: nadčloveški pogum bi bil potreben, da bi priprave vsako leto v resnici vrgli v peč. Kdo pa ima toliko moči, da stvari vselej postavi na novo? Kako odrešilno je, ko je stiska s časom, in ta je skoraj vedno, na predvečer predavanja seči po nekoč že izgotovljenih osnutkih in se zateči k staremu, že preverjenemu!

Seveda je veliko odvisno od tako imenovane pedagoške obremenitve. Če je ta obilna in stalna, potem je želje in možnosti za invencijo manj. Stvari postanejo podobne igranju v resnem komercialnem ansamblu: koncert trikrat ali štirikrat na teden, pa če ti je takrat do igranja ali ne, pa če si komade že izpilil do konca ali ne. Treba je pač igrati, gorje preveč spreminjati repertoar!

Tudi drugi nasvet – pisati naj bi bilo najbolje zjutraj – sem že slišal. Številni pisci omenjajo mik jutranjega miru, popolne zbranosti in ustvarjalne radosti ob rani uri. Meni je le redko uspelo. Poskrbeti je treba za mlajše družinske člane, se pobrigati za spremstvo na poti do vzgojno-varstvenih institucij itd. Potem se zmeraj najde še kaj, kar je treba opraviti in kar mi brani pisati, zato se pogosto hudujem. Enako vidim pri kolegih, vsi se pritožujemo v smislu »bi, pa ne moremo«. V zvezi s tem mi pride na misel pasus, ki sem ga nekoč prebral pri Proustu: »Jezilo me je, kadar je prišel k meni kakšen obiskovalec, ker zaradi njega nisem mogel delati, vendar pa naslednjega dne, ko sem bil sam, tudi nisem delal.«

Tretjemu nasvetu (izleti med vikendi) mi je uspelo delno slediti. Nekaj sem potem res kolovratil po gozdovih, in kadar je koga prineslo mimo, sem mu spodbudno pokimal in rekel »'Dan!« Na teh pohodih sem kakšno stvar tudi domislil. Koristnost hoje za kontemplacijo je znana že od nekdaj: misel namreč pride, ko se ljubi njej, in ne takrat, ko se ljubi nam, najpogosteje pa se to zgodi med sprehodom po cesti, ki se na rahlo vzpenja (von Ihering). Vendar zgolj hoditi v klance ni dovolj. Če bi radi kakšno stvar dokončali, je treba sedeti tudi za pisalno mizo in delati, kar ni vselej prijetno. Menda v življenju daleč pridejo tisti, ki znajo še nekaj časa vztrajati pri delu, tudi ko to postane naporno (tako imenovana delovna disciplina, na katero naj bi privajali tudi naše najmlajše). Je pa res, da bolj ko pridobivam leta, manj mi je do napornega dela. Menim namreč, da je treba dati priložnost tudi mlajšim. Seveda pa jim rad nesebično priskočim na pomoč z nasveti, kako bi se bilo najbolje lotiti nekega dela, in jih bodrim, kadar jih pesti pomanjkanje motivacije.

Ali so torej nasveti uveljavljenega avtorja koristni, splošno uporabni? Najprej naj spomnim na znano stvar: ljudje delujemo v različnih okoljih in smo različni. Kar deluje pri enem, ni nujno, da bo delovalo pri drugem. Kot je znano, se zelo slabo piše tistemu moškemu, ki bo izkušnje, pridobljene z eno partnerko, prenašal na drugo, naivno zanašajoč se na to, da je že dognal skrivno bistvo Ženske.

Čeprav je deliti nasvete torej nehvaležno, pa nas to v glavnem ne odvrne od tega, da bi jih delili. Po drugi strani pa je vselej zanimivo prisluhniti nasvetom ljudi, ki jim je uspelo, čeravno so možnosti, da bi uspelo tudi nam, pičle. Če drugega ne, izvemo kaj iz življenja teh slavnih ljudi, dobimo snov, da si lahko predstavljamo drobce iz njihovega življenja. Menda v vsakem od nas tiči nekaj voajerja. Ko pravim »si predstavljamo«, mislim dobesedno. Imam specifičen tip možganov, ki je nagnjen k vizualizaciji: več kot pójem sam mi pove predstava nekega dogajanja.

Ob nasvetih, ki nam jih je predavatelj dal, me je za hip spreletela predstava tega eminentnega učenjaka, kako ob jutranji zarji čil in spočit vrši akt. Bila je to nenavadna, hecna predstava, ki sem jo poskušal brž odgnati. So stvari, ki jih po utrjenih konvencijah ne kaže vizualizirati. Vendar dopovej ti to možganom, ki včasih svojeglavo ubirajo lastna pota in nas spravljajo v zadrego!

MATJAŽ AMBROŽ