Moram priznati, da se že od lanske pomladi trudim, da bi tako strokovni kot laični javnosti dopovedal, da predsedniku komisije za preprečevanje korupcije (KPK) Borisu Štefanecu ni več mogoče zaupati, saj večina njegovih ugotovitev korupcijskih dejanj zaradi pravnih procesnih napak pade na sodiščih oziroma iz postopkovnih razlogov ne preživi sodne presoje.
Predsednik KPK Štefanec v svojem poročilu najverjetneje ni zapisal, da tudi letos ni objavil premoženjskega stanja javnih funkcionarjev – poslancev, ministrov, državnih sekretarjev, sodnikov, tožilcev, državnih pravobranilcev, županov, direktorjev državnih organov in javnih zavodov – pa čeprav je ta obveza KPK jasno zapisana v 46. členu zakona o integriteti in preprečevanju korupcije; verjetno pa tudi ni »nevarnosti«, da mandatno-imunitetna komisija Državnega zbora Republike Slovenije ne bi potrdila letnega poročila o delu KPK za leto 2016, čeprav sta ga podpisala le predsednik KPK Boris Štefanec in njegov prvi namestnik dr. Igor Lamberger, druga namestnica predsednika KPK dr. Alma Maruška Sedlar pa tega ni storila, najverjetneje iz enakih razlogov, kot sem jih navedel tudi sam.
Kakor koli že, Boris Štefanec je proti svoji drugi namestnici dr. Almi Maruški vodil in vodi več raznih postopkov z izključnim namenom, da jo diskreditira. Najbolj zavržen pa je postopek sodne izvršbe za 700 evrov, ki jih je Sedlarjeva vrnila v blagajno pri finančnici oziroma blagajničarki na KPK, ki pa ji za predani znesek ni izdala ustreznega potrdila, saj si je ta znesek prisvojila in eni od vodstvenih uslužbenk na KPK celo priznala, da ji je Sedlarjeva denar izročila. Vestna uslužbenka je o tem napisala uradno zabeležko, ki pa je predsednik KPK ni upošteval, enako je uradni zaznamek »spregledalo« tudi okrajno sodišče v Ljubljani, ki je zadevo odstopilo v reševanje delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.
Ocenjujem, da gre v pričujoči zadevi za pravni škandal oziroma za vrhunsko nepoštenost predlagatelja (predsednika KPK), ki še kako ve, da je že po nekaj dneh svojega službovanja na KPK zaposlil finančnico, ki si je že protipravno prisvajala denar na Geodetski upravi Republike Slovenije in enako, v dveh ugotovljenih primerih, počela tudi na KPK, vendar je po ugotovljenih protipravnih dejanjih brez posledic s predsednikom KPK sporazumno prekinila pogodbo o zaposlitvi in se v nadaljevanju zaposlila na okrožnem sodišču v Ljubljani, kjer pa je tudi sporazumno prekinila pogodbo o zaposlitvi, saj je njen »sloves« prišel tudi do njih. Sedaj je omenjena gospa finančnica iz KPK ponovno javna uslužbenka, saj brez starih in še ne odloženih starih bremen dela na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Naravnost škandalozne pa so ugotovitve notranje revizije Generalnega sekretariata Vlade RS, ki so potrdile »pravilnost« finančnega poslovanja sporne uslužbenke KPK, čeprav vladni revizorji niso imeli kaj iskati na KPK, ki je vsaj na verbalni ravni KPK od izvršilne oblasti povsem neodvisen organ.
O poteh in stranpoteh predsednika KPK Borisa Štefaneca sem lani jeseni, s posebnim javnim pismom, seznanil predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja, vodje vseh poslanskih skupin v Državnem zboru RS, predsednika DZ dr. Milana Brgleza in Državni svet RS, vendar sem od vseh obveščenih dobil le povabilo opozicijske Nove Slovenije, kjer so mi pozorno prisluhnili na to temo, saj sta me sprejela tako vodstvo NSi s predsednico Ljudmilo Novak kot vodja poslanske skupine NSi v Državnem zboru RS Matej Tonin. Naj je bil predsednik državnega zbora dr. Milan Brglez še tako nasmejan, ko je prevzel letno poročilo predsednika KPK, bi moral biti pravzaprav žalosten in zaskrbljen, saj po vsem tem Boris Štefanec ne bi smel biti niti minuto več na čelu KPK. Quo vadis, Justicia?
