Da ne bi pozabili Kemisa

Zato bi rad spomnil na orodje, ki so jih v strokovni literaturi že ob koncu prejšnjega tisočletja priporočali za boljšo komunikacijo z okoliškim prebivalstvom in za izboljšanje okoljsko sprejemljivega delovanja proizvodnih obratov sploh, na okoljski pregled (angl. environmental audit). Okoljski pregled je neke vrste presoja vplivov na okolje, ki se izvaja za objekte, ki že delujejo v okolju. Z okoljskim pregledom naj bi nadgradili inšpekcijske preglede, ki so povsod po svetu bolj ali manj »birokratska zadeva«, to je, inšpektorji se držijo predpisov in zato ne »ujamejo« posebnosti, ki jih neki obrat ali objekt v okolju lahko ima. Na primer, če je z dovoljenji vse v redu in če so emisije znotraj predpisanih okvirov, potem je za inšpektorje dejavnost ustrezna, čeprav v resnici ni, ko nanjo gledamo širše in skozi oči okoliških stanovalcev.

Jedro okoljskega pregleda so naslednje zahteve: (a) celovit pogled vplivov nekega obrata oziroma dejavnosti na okolje, ne samo tistih, ki so normirani z okoljskimi predpisi, (b) da pregled izvaja interdisciplinarno sestavljena skupina zunanjih strokovnjakov, to je takih, ki niso zaposleni v obratu in imajo ustrezne reference, in (c) da presojo izvajajo v sodelovanju z lokalnimi prebivalci. Sodelovanje lokalnih prebivalcev je pri pripravi okoljskega pregleda ključno.

Naj zapišem, kako bi lahko bil okoljski pregled koristen za lokalne prebivalce in za upravljalca nekega objekta v okolju. V Renčah pri Gorici so se občani uprli prenovi obstoječega (delujočega) 110 kV daljnovoda (zračnega voda), pod katerim ali v katerega bližini so si zgradili hiše, ko je daljnovod že stal. Upravljalcu daljnovoda se je z njegovo prenovo mudilo, ker je bilo od nje odvisno zanesljivejše delovanje prav takrat zgrajene črpalne hidroelektrarne Avče. Protest občanov je upravljalca daljnovoda presenetil. Daljnovod je namreč ves čas obratoval brez večjih konfliktov in njegova prenova bi lahko bila samo dobrodošla. Če bi upravljalec daljnovoda občasno naročal njegov pregled, bi si zagotovo olajšal njegovo prenovo: (a) upravljalca bi ljudje, ki živijo ob daljnovodu, že prej opozorili, da jih daljnovod moti, in da bi zanje bil sprejemljiv samo v zemljo vkopan kablovod; (2) ljudje, ki živijo ob daljnovodu, bi vedeli, kakšne so dejanske možnosti, da se uresničijo njihove želje (glede na ceno 110 kV kabla in njegovega vkopa), in (3) kabel bi bil že vkopan, če bi bile zahteve, izražene ob okoljskem pregledu, upravičene in izvedljive (racionalne).

Tak pregled sicer pomeni za upravljalca nekega proizvodnega (ali transportnega) objekta strošek, daje pa mu obete, da bo prihranil ali vsaj zmanjšal stroške za odškodnine (na primer Kemisu se obetajo za okoljsko škodo, ki so jo utrpeli prebivalci iz soseščine) ali za podobne težave, kot so tiste, ki smo jih videli pri prenovi daljnovoda v Renčah. Od okoljskega pregleda imata lahko koristi obe strani, tudi gospodarska družba, ne samo okoliški prebivalci. Tega so se zavedali v 70. letih prejšnjega stoletja v takratnem koncernu Iskra. Skupina SEPO pri Institutu J. Stefana je takrat za Iskro izdelala priročnik za okoljski pregled. Pobudo za njegovo izdelavo je dal koncern sam. Vodstvo koncerna je hotelo celovito preveriti stanje v njihovih tovarnah in obratih in zaznati morebitne relevantne vplive na okolje. Pobuda Iskre je v kasnejših letih zamrla in žal ni našla niti poti v okoljsko zakonodajo Republike Slovenije. Morda pa je zdaj čas, da se ta stara zamisel obudi k življenju.