Njena vladavina je res prinesla izjemen napredek prebivalcem habsburške monarhije, tudi Slovencem. Pri dodeljevanju oznak napreden ali nazadnjaški moramo biti previdni, ker so zgodovinski pojavi vedno kompleksni. Habsburško dinastijo, ki nam je vladala več stoletij, so večinoma vodili konservativni vladarji, le nekateri so izstopali po prizadevanju za modernizacijo dežel, na primer cesarja Jožef I. in Jožef II. in seveda Marija Terezija. To sicer ni nujno pomenilo, da so se odpovedovali tradiciji. Marija Terezija je spoznala, da so dežele, ki jih je dobila po očetu, slabo organizirane, da zaostajajo za nekaterimi evropskimi deželami po donosu davkov, uspešnosti vojske in gospodarstva, razvitosti šolstva in zdravstva, zato se je odločila to spremeniti. Pri tem je ni navdihovala razsvetljenska ideologija. Bila je konservativna in globoko verna katoličanka. Ker pa je delovala praktično, da bi povečala moč monarhije, je to pripeljalo do zmernih razsvetljenskih reform in postopnega izboljšanja življenja običajnih ljudi.
Bili smo habsburška provinca. Kje smo monarhiji vendarle koristili?Naše dežele so bile brez velikega političnega in kulturnega središča, kakršni sta bili Dunaj in Praga, vendar so bile zvest del habsburških dednih dežel. V nekaterih obdobjih so imele zelo pomembno vlogo pri razvoju in celo preživetju monarhije, na primer kot zaledje Vojne krajine – glavne obrambne linije proti otomanskemu imperiju. Bistveno posredniško vlogo v umetnostnem in kulturnem življenju pa so dobile na začetku 18. stoletja, ko je italijanski barok osvajal vso Evropo. Zaradi bližine Italije in kranjskih povezav s tamkajšnjo elito so umetniki Andrea Pozzo, Domenico Rossi, Giulio Quaglio in Francesco Robba zelo hitro prišli k nam in ustvarili vrhunske mojstrovine, na primer stolnico in križniško cerkev v Ljubljani.
Kakšen odnos je imela Marija Terezija do umetnosti? Ko so razpuščali samostane, se je uničilo tudi veliko kulturne dediščine.Ko je papež na pritisk več evropskih vladarjev leta 1773 razpustil jezuite, je Marija Terezija takoj podržavila premoženje tega reda, že prej pa je omejevala njegovo moč, zlasti v šolstvu. Posledice niso bile le dobre: leta 1774 je bila v požaru uničena nezavarovana stavba nekdanjega jezuitskega kolegija v Ljubljani z neprecenljivo knjižnico. Še veliko dlje je šel njen sin Jožef II., ki si je postavil cilj, da postopno povsem odpravi samostane kot družbeno nekoristne centre praznoverja. Njihovo premoženje je sicer namenil verskemu skladu in drugim državnim ustanovam, vendar je pri reorganiziranju nastala ogromna škoda. Veliko arhivskih dokumentov, rokopisov in knjig so uničili, ker niso pravočasno poskrbeli zanje ali so jih kot neuporabne poslali v papirne mline.
Marija Terezija je bila kakor skoraj vsi njeni predniki velika ljubiteljica umetnosti, tudi glasbe. Njen najljubši arhitekt je bil Nikolaus Pacassi, ki je predelal dvorec Schönbrunn. To dobo je zaznamoval pozni barok z rokokojem, ki se je pod Jožefom II. in njegovo politiko, zavezano racionalizmu in askezi, tudi simbolno končal.
Kako so te reforme vplivale na naše umetnike?Žal slabo. Marija Terezija je s centralizacijo monarhije študente preusmerila z italijanskih univerz na dunajsko, od umetnikov in obrtnikov pa zahtevala učenje pri domačih mojstrih, ne več v Italiji. Tako je vpliv italijanske umetnosti pri nas zamrl, umetnostni standardi so se znižali, slabela je tudi finančna moč tradicionalnih naročnikov – plemičev. Vseeno je nastalo več izjemnih poznobaročnih spomenikov, na primer samostan Velesovo po načrtih Candida Zullianija in sostolnica ljubljanskih škofov v Gornjem Gradu po načrtih Matije Perskega. Toda slike za ti dve cerkvi je moral naslikati spodnjeavstrijski slikar Kremser Schmidt, ker pri nas niso našli dovolj kakovostnega slikarja.
Marija Terezija ni le spodbujala umetnikov, ampak jih je tudi cenzurirala. Katere knjige so jo motile?Cesarica nikakor ni želela svobode tiska, temveč je hotela Cerkvi odvzeti pristojnost nadzora nad njim. Njeni predniki so se namreč od konca 16. stoletja pri cenzuri vedno opirali na Katoliško cerkev in njen indeks prepovedanih knjig, Marija Terezija pa je ustanovila Dvorno komisijo za knjižno cenzuro, ki je leta 1754 začela na Dunaju izdajati lasten seznam prepovedanih knjig. Zadnji udarec za Cerkev je prišel leta 1772, ko so ji odvzeli še nadzor nad deli z versko vsebino.
Toda sekularizacija ni samodejno pomenila liberalizacije. Na dunajski indeks so v skladu z vladaričinimi nazori in navodili uvrstili številna literarna dela, ki naj bi bila moralno sporna, na primer Goethejevega Wertherja, Voltairovega Kandida in vrsto pogrošnih erotičnih romanov v francoščini. Motila so jo tudi dela, ki jih je imela za politično nevarna, denimo Rousseaujeva Družbena pogodba. Linhart je svojo tragedijo Miss Jenny Love objavil v Augsburgu, ker je vedel, da je avstrijska cenzura ne bi odobrila.
Kako pa je nasproti cenzuri delovalo podtalje?Podtalnega tiska v habsburški monarhiji, drugače kakor v Franciji in Angliji, tako rekoč ni bilo. Terezijanska cenzura je to stanje prevzela od starejše cenzure, oprte na Cerkev, in ga je zavestno ohranjala naprej. Neuspešna pa je bila pri preprečevanju uvoza sumljive literature. Že po koncu tridesetletne vojne si je družbena elita lahko brez strahu pred kaznijo privoščila nakupe tovrstnih knjig v tujini, ki jih je potem z osebno prtljago prinašala v svoje hiše.
