Na že ponarodeli verz »zemlja pleše, tja med zvezde« lahko nemara najbolj avtentično migate v planetariju, svojevrstni napihljivi kupoli, ki omogoča simulacijo gibanja zvezd, planetov, meglic in galaksij, obiskovalcem pa tako približa vesolje, da se jim lahko od doživetja zavrti. Skriva karseda preproste odgovore na številna zapletena vprašanja: Ali sonce res vzide na vzhodu? Kako hitro pihajo vetrovi na Neptunu? Kdaj je nastala naša luna? Zakaj je Mars rdeče barve? Kako se je začelo življenje na Zemlji? Kje se konča naše osončje?
O krilatem konju in nečimrni kraljici
»Sonce vzide na vzhodu le dvakrat na leto, ob jesenskem in pomladanskem enakonočju, v vmesnem času se namreč giba med severovzhodom in jugovzhodom,« popelje na blazinah ležeče obiskovalce med zvezde nad njimi Sebastijan Jakša. »Na ekliptiki, navidezni poti, ki jo prepotuje v enem letu, potuje skozi ozvezdja Vodnarja, Bika, Dvojčkov, Raka in podobno,« nadaljuje, in z nekoliko pravljičnim prikazom na kupolastem nebu že drvi v mitologijo, po kateri so poimenovana številna ozvezdja: denimo Pegaz po krilatem konju iz grške mitologije ali Kasiopeja po nečimrni kraljici, ki se je bahala s svojo lepoto.
Na našem ozvezdju so tudi zelo svetle zvezde, ki ne pripadajo nobenemu ozvezdju. Danes jih poznamo osem, že stari Grki so jim nadeli ime – planeti. »Če Jupiter pogledamo skozi malo večji teleskop, ima že dva dni dve novi lunici, tako da jih ima vseh skupaj uradno že sedemdeset,« privablja smeh ob prikazu gibanja planeta predavatelj. Dodaja, da ima tudi Mars kot Zemlja štiri letne čase in vodo v trdnem in tekočem stanju, zato bo tam morda mogoče najti znake življenja, ter da je Venera najbolj vroč planet našega osončja zaradi ozračja, sestavljenega iz toplogrednih plinov, ki se jih na Zemlji tako bojimo.
Sledi že lov za zvezdo Severnico, kar ni le izziv za otroke, ampak tudi za odrasle. »Njena lastnost ni zgolj, da kaže proti severu, ampak nam obenem omogoča, da izmerimo svojo severno geografsko širino, kjerkoli na severni polobli smo. Edina zvezda na našem nebu je, ki se ne premika, zato se v njej sekajo vsi poldnevniki koordinatnega sistema, ki ga spoznamo pri pouku geografije.«
Delovni teden se začne z Luninim dnem
Planetarij omogoča tudi ogled filmov v 360-stopinjski kupolni projekciji, kar da obiskovalcu, ko pluje med asteroidi, občutek, da je res v središču vesolja. Videti je mogoče filme o začetku in razvoju življenja na Zemlji pred približno 3,8 milijarde let. In filme o našem osončju, Sonce je namreč le zvezdica na pol poti med robom in središčem galaksije, v kateri je domnevno več kot dvesto milijard zvezd. Prisluhnemo lahko pojasnilu, zakaj je naša luna mlajša od našega planeta – in to za nekaj deset milijonov let, pa tudi razlagi, zakaj Zemlja nima več prstanov (kot Saturn) – luna, ki je krožila v njihovi ravnini, jih je počistila, zato imamo tudi na luni udarne kraterje.
Vprašanja obiskovalcev so pogosto povezana s sončevim in luninim mrkom, naslednji sončev mrk bo namreč iz Slovenije, iz Vipavskega, viden šele 3. septembra 2081, pojasnjuje Jakša, ki na obiskih osnovnih šol pogosto odgovarja tudi na vprašanja o črnih luknjah in supernovah. Predavanja v planetariju so primerna za različne generacije, že za otroke od tretjega leta, saj začnejo z osnovami. Učijo se, zakaj imamo noč in dan ter štiri letne čase, zakaj imamo 365 dni oziroma dvanajst mesecev v letu in zakaj sedem dni v tednu. »Prav vse našteto je povezano z astronomskimi opazovanji, z vesoljem smo namreč mnogo bolj povezani, kot si predstavljamo. Nekateri narodi še danes poznajo bolj astronomska poimenovanja dni v tednu. Pomislimo le na Italijane, ki imajo enaka poimenovanja kot Rimljani 2000 let nazaj – ponedeljku pravijo lunedi, torej Lunin dan, torek je martedi, Marsov dan…,« sklene Jakša.
