Če ostanem zgolj v polju kratke proze – ker ima ta v primerjavi z romaneskno formo svoje zakonitosti – naj omenim v zadnjem času izvrstni deli, Noben glas Suzane Tratnik in Med drevesi Janija Virka. Ana Schnabl je šla v prizadevanjih po posameznikovem doživljanju sebe in sveta, po »celostnem« občutenju, predvsem pa po popolni in neodjemljivi svobodi nosilcev teh občutij precej dlje.
Avtor spremne besede kratkoproznega prvenca Razvezani pisateljice, kritičarke in urednice Ane Schnabl opozarja na spoznanja Alojzije Zupan Sosič iz leta 2006 o transrealizmu kot obdobju v sodobni slovenski književnosti, ki sledi postmodernizmu in za katerega je značilen nov pogled na emocionalnost. Gre za »čutečnost novih premikov (spolne) identitete«, pri čemer ta nov tip čustvenosti raste »med novo 'za/resnostjo' in humorno-ironično ozaveščenostjo«.
Povedano preprosto, tudi v sodobni slovenski prozi že nekaj časa ne gre več za (postmodernistično) samoironijo, s katero v svetu izpraznjenega smisla naveličani protagonisti skušajo (pre)živeti. Namesto tega gre za mnogo bolj zaresno držo, ki si sicer ne domišlja, da je edina in prava, prej obratno, si pa zaresno domišlja, da ima do nje vso pravico. Ne glede na to, kaj si o tem misli preostali svet.
V tem pogledu je v zbirki najnazornejša zgodba – in tudi najdaljša, po obsegu že novela – Veliki voz, v kateri protagonist zgoraj zapisano tudi najbolj eksplicitno, skoraj že preveč artikulirano, pove. Svojo držo sicer jasno, z vivisektično natančnostjo, ki neusmiljeno zarezuje globoko v meso in občutja, izražajo vsakokratni akterji vseh zgodb, pri čemer je prisotnost fizisa tako močna, da telo novopečene mame v nekem trenutku doseže celo kafkovsko grotesknost (Edinec).
Intenziteta telesne in čustvene odzivnosti – kar je bodisi posledica določenega hendikepa, kot odmik od običajnega označujejo (ne)napisana družbena pravila, bodisi posameznikove drže, v katero je na neki točki življenja zdrsnil – protagonista vodi v počasen propad, ki se dogaja pred očmi bralcev. Ker protagonisti v zgodbe vstopajo skozi telo in občutja, jih bralec ne le vidi, ampak tudi občuti, kar daje zgodbam dodatno težo. Pri tem sta telesnost in čutečnost tako zelo prepleteni, da se (na primer v zgodbah Ana, Trittico in Sivi pinot) ne ve natančno, ali telesno propadanje povzroča psihično oslabelost ali obratno. Kar nenazadnje niti ni pomembno. Bolj je pomembno, da svojevrstna »razčlovečenost« protagonistov Ane Schnabl, njihova »razvezanost«, ali če hočete, nova »postavitev«, prinaša svežo, premišljeno, diskutabilno in povrhu vsega še nesramno dobro prozo.
