Ameriška vesoljska agencija Nasa bo prihodnje leto solarno sondo Parker poslala neposredno v Sončevo atmosfero. Tokrat so misijo prvič poimenovali po še živečem znanstveniku, astrofiziku Eugenu Parkerju. Profesor fizike na londonskem Imperial Collegeu Tim Horbury je poudaril, da je misija med drugim izjemnega pomena zato, ker je na robu izvedljivega in ker je nekaj, kar so znanstveniki želeli narediti že desetletja, so zapisali v britanskem časniku Guardian. Pridobljeni podatki in posnetki bodo pripomogli k boljšemu razumevanju in predvidevanju vesoljskih vremenskih sprememb, ki vplivajo predvsem na satelite in astronavte v vesolju pa tudi na Zemljo.
Sonda bo Soncu bliže kot katero koli plovilo doslej
Solarna sonda Parker bo po sedmih letih potovanja vstopila v Sončevo atmosfero s hitrostjo 724.000 kilometrov na uro. Za doseg tega cilja, najmanjše oddaljenosti od Sonca, so pri Nasi izkoristili gravitacijski privlak Venere, Soncu drugega najbližjega planeta, je dejala profesorica astronomije iz Centra za astrofiziko in kozmologijo Univerze v Novi Gorici Andreja Gomboc. »S tem, ko bo sonda letela blizu Venere, se ji bo zaradi Venerinega gravitacijskega polja vsakič nekoliko spremenila tirnica. Ob vsakem obhodu okoli Sonca se mu bo zato sonda bolj približala,« je pojasnila Gombočeva. Na ciljni oddaljenosti od Sonca bo sonda naši najbližji zvezdi kar osemkrat bliže kot katero koli vesoljsko plovilo doslej.
Meritve bo opravljala pri temperaturi do 1400 stopinj Celzija
Največji izziv je bil po Horburyjevih besedah izdelati plovilo, ki ga visoka temperatura v bližini Sonca ne bi povsem uničila. Sonda se bo Soncu namreč približala na 5,9 milijona kilometrov, s čimer bo vstopila v Sončevo atmosfero oziroma območje korone, katere temperatura lahko doseže tudi do pet milijonov stopinj Celzija. Sonda je izdelana tako, da lahko njena zunanjost prenese okoli 1400 stopinj Celzija, pri čemer je pomembno, da naprave v njeni notranjosti ohranijo sobno temperaturo.
Morda vas podatek, da se bo sonda Soncu približala na slabih šest milijonov kilometrov (kar ustreza 8,5 Sončevega radija), ni preveč navdušil. A glede na to, da je Zemlja od Sonca oddaljena približno 215 Sončevih radijev, je razdalja, na katero merijo, zelo majhna.
Če bomo pojave razumeli, se bomo nanje lahko pripravili
Zbrani podatki naj bi po njenih besedah pripomogli predvsem k boljšemu razumevanju magnetnega polja Sonca, Sončevih izbruhov in dogajanja ob pihanju Sončevega vetra. »Do Sončevega izbruha pride, ko magnetne silnice, ki so običajno pod površino Sonca, pokukajo na plan in se dvignejo daleč nad površino Sonca ter se pretrgajo oziroma drugače povežejo. Pri tem se v vesolje sprosti velika količina energije in raznih delcev,« je razložila Andreja Gomboc in dodala, da lahko ti, če pridejo v Zemljino atmosfero, povzročijo motnje, kot je recimo – v redkih primerih – izpad elektrike. Najbolj ogroženi so sateliti, saj so takšnim motnjam najbolj izpostavljeni, ker so nad Zemljino atmosfero. Izbruh je lahko nevaren tudi za astronavte na Mednarodni vesoljski postaji. »Če bi imeli v času izbruha izhod, bi lahko bili izpostavljeni močnemu škodljivemu sevanju,« je dejala Gombočeva.
Vreme v vesolju po besedah profesorice astronomije na naše življenje na Zemlji nima neposrednega vpliva. »A ker smo odvisni od visoke tehnologije, bi bil velik problem, če bi recimo izbruh poškodoval navigacijske satelite, saj potem navigacijski sistem na Zemlji ne bi deloval,« je povedala Gombočeva in sklenila: »Če bomo takšne pojave bolje razumeli, se bomo nanje lahko pripravili.«
