Vlak je odpeljal, jaz sem izpustil nekaj kletvic na zgražanje moje soproge in se pripravil na nadaljnje poslušanje novic, toda že je pripeljala brižitka (železničarji prav dobro vedo, da gre za zelo hrupno električno lokomotivo francoskega izvora), ki je za seboj vlekla vsaj petdeset zabojnikov, naloženih na ogromne vagone. Tudi te novice nisem slišal, nato se je do konca Odmevov zvrstilo vsaj še deset vlakov in rezultat je bil vedno enak.

Naslednji večer sem vključil klimatsko napravo, zaprl vsa okna, ki so mimogrede vsa v protihrupni izvedbi. Odmeve sem v miru poslušal, čeprav je soproga vsaj dvakrat skočila pokonci in rekla: Potres! Vlaka skorajda res nismo slišali, tresljajev pa niti protihrupna okna ne preprečijo.

Tudi spanje je pogosto moteno, pa ne zaradi približevanja hladne fronte, kot včasih napove naša vrla vremenarka Cegnarjeva, pač pa zaradi tresenja omar in tistega, kar je v njih, saj je tresenje hiše ob vožnji mimo nje podobno potresu druge stopnje po Mercalliju. Če te že tresenje ne zbudi, pa si vlakovodja občasno da duška in prav hrupno zapiska.

Tako je ob tržaški progi v Ljubljani, po kateri pelje vsak dan vsaj dvesto vlakov. Stanovalci, ki bivajo ob progi, so napisali peticijo proti hrupu. Jaz je nisem podpisal – in zakaj ne? Preprosto zato, ker ne bo nič pomagala. Prvič, ni denarja, in drugič, če ga je morda le kaj, ga bomo dobro milijardo porabili za devetindvajset kilometrov drugega tira, se pravi polovico toliko, kot ga je cesar Franc Jožef porabil za izgradnjo več kot štiristo kilometrov dvotirne proge Dunaj–Trst, pred sto šestdesetimi leti. Kaj hočemo, raje imamo tranzitno kot pa turistično deželico.

S klimatsko napravo, zdaj so marsikje v akciji, skratka lahko rešimo problem poslušanja Dnevnika, Odmevov in poročil ter vročine v stanovanju, drugih vprašanj pa ne.

Peter Kozin, Ljubljana