»Lani sem začel prestajati 16-mesečno zaporno kazen zaradi posedovanja trave. V zaporu ljudje ubijajo čas vsak na svoj način, najslabše je, če ga z drogami ali tabletami – kot mesečniki hodijo po hodnikih. Zato sem se odločil, da se zaposlim. Najprej sem delal v kovinski delavnici in čas je že začel hitreje teči. Potem pa se je pokazala priložnost za pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije. Bilo je več možnosti, od viličaristov do varilcev, tujih jezikov in še marsikaj. Najbolj me je pritegnilo izdelovanje spletnih strani, saj sem že od nekdaj imel veselje do računalništva.
Novembra smo začeli izobraževanje, ki je trajalo 105 ur. Potekalo je v zavodu, trikrat na teden po dve uri, omogočeno pa nam je bilo tudi samostojno delo. Začelo nas je 12 kandidatov, do konca nas je vztrajalo sedem, starih od 20 do 65 let. Sledil je izpit, za katerega smo najprej mislili, da gre zgolj za formalnost, a je bil zelo zahteven. Opravili smo ga štirje. Res sem prepričan, da bom to znanje in pridobljeni certifikat na svobodi lahko unovčil,« pravi zapornik Vojko, ki je končal izobraževanje v okviru projekta, ki so ga v slovenskih zaporih začeli izvajati v drugi polovici lanskega leta. Z njim želijo navesti obsojence k aktivnejšemu preživljanju časa v zaporu in pomagati h kasnejši uspešnejši vključitvi v družbo. Vreden je 980.000 evrov, 80 odstotkov so pridobili iz sredstev EU.
Zapor kot čas za razmislek
Zaprtim, ki se zaradi zdravstvenih težav težje vključujejo v druge programe, so v okviru projekta na voljo delovne terapije. Ene takšnih, ukvarjale so se z izdelovanjem nakita in šivanjem, se je udeležila Barbara. »Iz zaporne kazni skušam izvleči čim večjo korist. Problem je, ker imaš v zaporu preveč časa, preveč je razmišljanja, ki pogosto vodi v stiske. Vprašanje pa je, ali tisto, kar ti ponujajo, usmeriš v svojo rast in uresničitev,« razmišlja Barbara. Po njenem mnenju so obsojenke navadno premalo motivirane. Prav tako imajo v splošnem slabo samopodobo – a kako dobro dene, ko nekaj izdelaš z lastnimi rokami in si za to tudi iskreno pohvaljen. Nekatere so na tak način celo odkrile svoje talente, opisuje Barbara.
Lucija Božikov, vodja sektorja za tretma v Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS), ob tem poudarja, da zapor niso le rešetke in rožljanje ključev, pač pa predstavlja tudi čas za razmislek posameznika o tem, kaj je storil, ob ustrezni strokovni podpori pa lahko tudi odpravi razloge, ki so ga k temu vodili. Za vsako zaprto osebo stoji strokovni tim, ki ga skuša motivirati in ga podpira. Še posebne obravnave so deležni zaporniki s težavami z drogo ali alkoholom, samomorilno ogroženi, prav tako storilci nasilnih kaznivih dejanj ali kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost. Za rešetkami je v povprečju 25 odstotkov odvisnikov od droge, okoli 10 odstotkov pa od alkohola. Lani so sprejeli 46 storilcev spolnih kaznivih dejanj, kar predstavlja dobrih 5 odstotkov vseh obsojencev. Vse vključijo v posebno psihološko obravnavo.
Vključevanje v zunanje življenje
Cilj je, da bi bilo čim več zaprtih v milejših, svobodnejših in ne zaprtih režimih. Kot pravi generalni direktor uprave za izvrševanje kazenskih sankcij Jože Podržaj, ima to na zapornike številne pozitivne učinke, je pa takšen način prestajanja kazni tudi najcenejši. Želijo si tudi, da bi zaprte osebe lahko v čim zgodnejših fazah prestajanja kazni postopno začeli vključevati v življenje na prostosti. Gre za tako imenovane zunajzavodske ugodnosti, katerih delež se je lani v primerjavi z letom 2015 povečal za 11 odstotkov. »Res se je s tem tudi nekoliko povečalo število zlorab, a zgolj za slabega pol odstotka. Gre za nepravočasno vrnitev v zapor in za primere, ko so ugodnost izkoristili za novo kaznivo dejanje. Slednje se je zgodilo v osmih primerih. Po drugi strani na odprtih oddelkih oziroma v odprtih režimih ugodnosti niso nikoli zlorabili,« pravi direktor Podržaj.
