Sodno izvedenstvo klinične psihologije je na podoben način najbolj zahtevno strokovno delo, kjer mora vsak strokovnjak izvedenec imeti strokovno izobrazbo najbolj zahtevne ravni. Tako je urejeno v pravu, tako je urejeno v medicini. Ginekolog, internist, kirurg, da ne naštevam dalje, ne more biti zdravnik s končano medicinsko fakulteto, pa če ima še tako dolgoletno prakso. Strokovnjak v zdravstvu ne more samostojno delati, če nima zaključene specializacije.
Zbornica kliničnih psihologov si prizadeva, da bi uredila izobraževanje za sodne izvedence na sistemski ravni. Verjamem, da kolega Petrovec pozna kakšnega psihologa iz centrov za socialno delo, ki svoje delo opravlja odlično, in kakšnega specialista, ki tega ne dela tako. Tudi jaz. Razlog, da se Zbornica kliničnih psihologov ukvarja z izvedenstvom, je ravno v tem, da vsi ne delajo tako, kot bi morali. Tudi zato, ker izobraževanje ni sistemsko urejeno. Specializacija je šele osnova, po tem mora imeti specialist nekaj let prakse in nato sistematično izobraževanje za izvedenca, ki v tujini traja dve leti. Poleg tega pa bo treba dosledno urediti, da bo vsak izvedenec smel delati le na področju svoje vsakodnevne klinične prakse in jo v izvedenskem mnenju kot lastno izjavo tudi razkriti.
Za odločitve in ukrepe na področju dobrobiti otrok v tujini delata kot izvedenca dva poklicna profila: specialist klinične psihologije, ki dela z otroki, in specialist pedopsihiater. Pri nas se že tukaj zatakne. Iz izvedenskih mnenj je nemalokrat razvidno, da jih delajo kolegi, tako klinični psihologi kot psihiatri, ki z otroki niso nikoli poklicno delali. To se ne bi smelo dogajati. Poleg tega je treba znati psihološko diagnostiko in dobro prepoznavati različne klinične skupine. Pa seveda znati razvojne teorije, teorijo navezanosti, poznati družinske sisteme in še kaj ter delati z različnimi kliničnimi skupinami v svoji poklicni praksi. Od kod prof. Petrovec ve, da specialisti klinične psihologije v zdravstvu nimajo specifičnih znanj o družini? Nasprotno, klinični psihologi, ki delajo z otroki, imajo pogosto poleg specializacije iz klinične psihologije nekajletno dodatno specializacijo iz sistemske družinske terapije. Ne pa vsi.
Čudi me, da prof. dr. Petrovec meni, da Zbornica kliničnih psihologov medijsko taktizira, saj pragmatična rešitev pomanjkanja izvedencev s tistimi, ki so slabše usposobljeni, v resnici problema ne bi rešila. Problem bi le dodatno zapletla. Premožne stranke v sodnem postopku bi s pomočjo odvetniških pisarn in bolje usposobljenih kolegov psihologov rušile obstoječa, strokovno bolj šibka izvedenska mnenja, za otroke iz socialno bolj ogroženih skupin pa ne bo skrbel nihče.
Sodno izvedenstvo s področja psihologije in družine očitno burka različno poklicno in laično javnost in še kako se strinjam s prof. dr. Petrovcem, da je treba škodljivo prakso spremeniti, vendar pri tem upoštevati mnenje in znanje stroke. Morda pa pogledati tudi v tujino, če domača avtoriteta ne zadošča.
Dr. Polona Matjan Štuhec, spec. klin. psih., predsednica komisije za etiko pri Zbornici kliničnih psihologov Slovenije
